Letnik: 2001 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Janez Golič

FRIDGE

Happiness

Domino, 2001

FOUR TET

Pause

Domino, 2001

Člani londonskih Fridge, čeprav še vsi v zgodnjih dvajsetih, s četrtim albumom Happiness kažejo veliko poznavanje glasbe. Ne tako, da bi se posluževali znanih glasbenih smernic, temveč v načrtnem izmikanju tem smernicam. Album je po svoje zamišljen konceptualno. Že v naslovih zapisov kaže na prevzeto predlogo, na široko zastavljen eksperiment. Ta se odvija večinoma v interakciji dveh vodilnih glasbil ali morebiti postopkov, prek katerih skupina gradi zvočni ambient.

Ker je prevzeti način ustvarjanja nastal na podlagi razmisleka in v želji po izvirnosti, ki bi presegla njihova dosedanja znanja in dosežke, se trio večkrat znajde v nepredvidljivem položaju. V Melodica And Trombone previdno ostajajo v prepletanju dolgih tonov, ki si ne drznejo prestopiti meja. Bolje se znajdejo v ritmičnih variacijah tipa Drum Machines And Glockenspiels, ki že sam rešuje album. Skladba večkrat zagrozi s padcem v samozadovoljni harekrišnovski trip, a se pobere z dražečim vdorom prehitre ritem mašine, medtem ko kitara elegantno krmari med zgolj spremljevalno vlogo in prevzemanjem vodilne melodije. Že ta dva, uvodna zapisa, v osnovi določata slog albuma; na eni strani se Fridge potapljajo v čisto zvočnost, puščajo, da glasbila sama odzvanjajo, v drugi polovici pa z zavzeto skupno igro vzdržujejo večjo konsistentnost in se približajo znanim postrockovskim obrazcem. Da bi v teh primerih zadostili prevzetim pogojem izvirnosti, med posameznimi prispevki puščajo več prostora, pomagajo si z naključnimi dubovskimi postopki in rezi, tudi na račun dokončne izpeljave potencialno zaokroženih melodij. Skratka, ni nujno, da se z laboratorijskim mešanjem znanih sestavin izcimi kaj zares uporabnega, sem in tja pa Fridge zadenejo pravo kombinacijo in ti trenutki jih povsem zadovoljijo.

Očitno mu (še vedno nadpovprečna) produktivnost matične skupine ne zadošča, kitarist Kieran Hebden je tako rekoč istočasno ponudil drugi samostojni izdelek Pause pod imenom Four Tet. Že zato se primerjava ponuja sama po sebi. Nenadejano je Pause polnejša, tudi celovitejša plošča kot Happiness, končno ni podvržena teži koncepta. Hebden večinoma manipulira s posemplanimi deli svojega igranja na raznotera glasbila, interaktira le sam s sabo. Tehnologija mu obenem ponuja veliko izbiro zvokov in njihovega preoblikovanja, vse to jemlje in odmerja brez kakršnih koli zadržkov, zato pa z občutkom. Finger-picking obiranje strun akustične kitare se zlahka potopi v jungle norijo, nazaj predvajani električni kitarski toni so podloženi z nežno harfo in najobičajnejšim tričetrtinskim ritmom, drugje navidezno ubija duha s suhoparno disko štanco. V družbi izvirnih rešitev učinkuje kvečjemu hudomušno. Še prevara meseca: v plesno naravnani No More Mosquitoes je svoj glas pospešil, dvignil na raven ženskega soprana, neverjetno podobnega pevki Ari iz stare dekliške postpunkovske grupe The Slits. Ah, ta mala digitalna čudesa.

Kar so Fridge tako visokoleteče načrtovali, je Kieran Hebden alias Four Tet neobremenjeno dosegel sam. Pause je nadvse uspešen premor, ki simbiozo postopkov jemlje kot naravno danost in zgolj sredstvo k jasno začrtanemu cilju. Poučno in všečno.

Janez Golič