Letnik: 2001 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: LukaZ

MUSIC NOW ENSEMBLE 1969

Silver Pyramid

Matchless Recordings, 2001

Če se ozremo v polpreteklo zgodovino sodobne improvizirane godbe, predvsem v junaška, ključna, burna šestdeseta leta, ne moremo mimo velikanskega prispevka britanskih glasbenikov, ki so v imenu svobode preklinjali stroge omejitve forme in se zavestno, s skritimi ideološkimi indici odločili za mukotrpno pot širitve glasbenega izraza. S tem pa se glasba ne omeji le na lastno izraznost, pač pa hote ali nehote zajame družbeno, socialno in politično sestavino. Ta drža je vedno predstavljala stržen ustvarjanja zasedbe AMM, ki je ob junakih Baileyju, Parkerju in Stevensu ključna za razvoj svobodne improvizirane glasbe in njenega kolerata, elektroakustične struje, ki vlada dandanes. AMM so v šestdesetih letih ustanovili kitarist Keith Rowe, bobnar Edwin »Eddie« Prevost in pihalec Lou Gare. Prav vsi so prišli iz jazzovske glasbe, vendar z globokim entuziazmom tudi do sodobne klasike dvajsetega stoletja (ki pa so jo prek Cardewa spoznali šele kasneje). Njihov edinstven, plastovit zvočni izraz - v osemdesetih ga je Evan Parker poimenoval »laminaren« (AMMusic?) - je povsem v nasprotju z atomističnim pristopom zgodnjih somišljenikov. Vsak zvok v njihovi glasbi dobi pomen, je v svojem bistvu ideološko opredeljen, skratka ni nedolžen. Laminarna glasba, izpod prstov meta glasbenikov, ima počasen tok, kjer se zvočne plasti stapljajo, prelivajo in nadgrajujejo v dialoški hevristiki, domiselnosti, podvrženosti tehniki, estetiki, ki zaživi le v trenutku spontanosti. Bistvo leži v nenehnem iskanju novega zvoka, raziskujoči etiki, ki transcendira vse prejšnje izkušnje godbene produkcije in potrošnje. Zvok je vnesen v kontekst, ima pomen v spontani interakciji, kjer vstopa v številna razmerja kontrastov, paralel, imitacij in refleksij, ki se lahko nanašajo na druge zvoke, ni pa nujno. Gre za proces iznajdbe, ki odlikuje prakso zasedbe AMM že štiri desetletja, od prve plošče AMMMusic iz leta 1966. Ob tem pa se model meta glasbe in glasbenika rahlo zamaje. Na mestu je ohlapna parafraza Vinka Globokarja, ki je omejil improvizirano glasbo pomensko le na čas njenega nastajanja in izvajanja, na enkraten fenomen. Ko se spontani zvočni fenomen zapiše, dobi ohlapno strukturo, ki zamaje temelje idealov meta glasbenika. Hkrati se zamaje tudi idealistična vizija prevračanja prevladujočih temeljev glasbene potrošnje, saj si nenadoma del procesa glasbene trgovine in masovnih, utečenih poti potrošnje godb. Porajajočih se kontradikcij se Eddie Prevost globoko zaveda, toda ravno te čudovite kontradikcije ženejo improvizirano godbo dalje. Eddie je avtor pojma meta glasbe, avtor ključne knjige razmišljanj o improvizirani glasbi No Sound Is Innocent in hkrati avtor nenavadne vizualne skladbe Silver Pyramid, ki jo izvaja skupaj z Music Now Ensemblom.

Leta 1969 so v londonskem Roundhousu organizirali štiridnevni festival Music Now, festival sodobnih godb, ki je družil improvizatorje in glasbenike resne sodobne klasike. Tam so (prvič v Britaniji?) predstavili dela Johna Cagea, Christiana Wolffa, Gordona Mumme, LaMonta Younga, Howarda Skemptona, Corneliusa Cardewa in Alvina Lucierja. V tej imenitni družbi je Prevost z devetčlansko zasedbo, ki se je danes ne spominja, izvedel delo Silver Pyramid. Delo ne temelji na notnem zapisu, pač pa je navdih lesena piramida, ovita v svetleč, srebrn aluminijast ovoj, ki odseva svetlobo. Krajše besedilo je ohlapen okvir, povečini pa so glasbeniki prepuščeni predvsem lastni imaginaciji, s katero tvorijo zvočni fenomen. Tvori ga skelet tedanjih AMM pod direktivo Keitha Rowa, kitarista, ki je v glasbo uvedel pojem »namizne kitare« (tabletop guitar), kitare, ki je položena horizontalno na mizo, s tem pa razbije mit o glasbilu kot podaljšku glasbenikovega telesa. Razvil je povsem samosvojo tehniko, ki maliči strune z izvijači, strgali, plastičnimi in kovinskimi objekti; uporablja tudi kratkovalovni radio za modulacijo zvoka in kot enakopraven del zvočnega izraza. Človek, ki prizna, da v zadnjih štirih desetletjih nikoli ni vadil kitare in se je vedno boji, ko stopi na oder, nam tako lahko med nastopom poleg urbanega hrupa postreže novice z Vala 202. V struženju in lastni interpretaciji avantgardnega koncepta vizualne kompozicije se mu pridružita Cornelius Cardew s čelom in malce bolj liričen Lou Gare z raznimi pihali, skozi katera projicira le zrak, na piščalih pa odigra celo konkretne melodije. Prevost je prisoten v barviti tolkalski maniri, kjer imata barva zvoka in zven prednost pred ritmom, ki ga silovito maliči v freejazzovski reinkarnaciji. V tem primeru se Prevost odmika od konvencionalnih tehnik jazzovskega bobnanja. Glasba zasedbe AMM je bila vedno zavesten odmik od jazza kot avtohtone ameriške godbene oblike in iskanje lastnega izraza. Prevost ga širi z rabo raznolikih objektov, uporablja lok, s katerim vleče po činelah, ter velik bas boben, na katerega pritrdi strune. Hkrati večkrat nenavadno ozvoči bobne za dosego neslutenih zvočnih dimenzij. Skupaj s še petimi neimenovanimi, pravzaprav Prevostovemu spominu nedosegljivimi glasbeniki tvorijo spontano glasbo širokih zvočnih dimenzij in nadgrajevanj, ki v magičnem ozračju trajajo celih dvainsedemdeset minut. V nekaterih predelih spominjajo na igrice svetlobe, drugič na otroško radovednost in nato zopet izbruhnejo v hrupno kanonado zvokov, ob kateri se je v osemdesetih letih napajalo celo krdelo zvočnih teroristov skrajnih glasbenih voda noise glasbe.

Pomen teh posnetkov, najdenih na stari zaprašeni kaseti, je v njihovi zgodovinski vrednosti ob novih reinterpretacijah sodobne improvizirane godbe (hkrati tudi vpeljavi »diletantstva« v »resne godbe«, saj gre za neposredno predhodnico Scratch Orchestra) in funkciji v glasbenem univerzumu. Tovrstna godba je podstat, baza, iz katere črpa nešteto sodobnih improvizatorjev današnjega časa.

LukaZ