Letnik: 2001 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Jure Matičič

PLAID

Double Figure

Warp, 2001

Vsakič ko angleški duet Plaid objavi nov album, ga sprejemamo z mešanimi občutki. Nikoli ne moremo vedeti, kaj nas čaka, ko bomo na gramofon položili njuno novo ploščo, hkrati pa smo lahko umirjeno prepričani, da se Ed Handley in Andy Turner nista radikalno spremenila. Njuna stalna rutina še vedno vključuje vztrajno in eklektično prelaganje zvokov iz enega konca zvočnega univerzuma v drugega, pri tem s pridom izkoriščata obsežno tehnično znanje, ki sta ga nabrala v letih ukvarjanja z elektronskimi godbami. Prav zaradi sposobnosti zvočnega manipuliranja in preobrazbe studijskega prostora v idealni in vsemogočni instrument se njuna glasba zdi tako nezapletena in neverjetno logična. Za povsem logično zvočno podobo pa se kljub popolnoma sproščenemu, skoraj »chill out« občutku skriva nekaj globljega, zvočno aktivnejšega. Mogoče je potrebnih več poslušanj, toda na koncu so vsi njuni albumi nekaj neverjetno prijetnega in všečnega. Ed in Andy delata lepo, estetsko dovršeno glasbo, ki se sprehaja po zapuščini tehna, hip hopa, post rocka in vseh drugih zvrsti, ki so se dotaknile elektronske glasbe. V mislih moramo imeti, da sta bila Plaid včasih del legendarnega tehno tria The Black Dog, da sta rasla s hip hopom in break danceom ter da sta fanatična privrženca latinske glasbe. Vse to se zrcali v produkciji. Kaj torej njun novi album Double Figure loči od drugih izdelkov, ki sta jih izdala pri sheffieldski založbi Warp? V osnovi se Double Figure zgleduje po njunih tipičnih vzorcih. Čutiti je rahel nostalgičen pridih, to lahko verjetno pripišemo nedavni antološki izdaji njunih zgodnjih projektov, ki se je imenovala Trainer. Breakbeati na trenutke zvenijo simpatično starošolsko. Nekje v ozadju spominjajo na čase hardcora, pravovernega elektra in iskrenega hip hopa, to je lahko le pohvalno. Sicer pa lomljene ritme, ki se nevidno in z neverjetno lahkoto pretakajo po Double Figure, nadgrajuje že domala patentirani melanholični občutek, ki ga Plaid dosežeta s hipnotičnimi melodijami in valovi odsotno zvenečih sintetizatorskih zvokov. Plesna godba ter nekaj neskončno nežnega, introvertiranega se pri Plaid združujeta v povsem enakovredno enoto, tako da imamo v globokih, organskih zvokih vedno kakšen element, ki spominja na drugo, bolj agresivno skrajnost. Seveda podoben proces poteka tudi v nasprotni strani. Plaid sta bila vedno mojstra polaganja velikih čustev v glasbo, tako da so nekateri glasbo, ki jo delata Plaid, poimenovali lahkotna elektronika. To nikakor ne more biti res, saj Plaid namesto lahkotnega poslušanja zahtevata dvojni odmerek pozornosti. Razlog za to je njuno večplastno delovanje, vsako raven pa odkrivamo postopoma in jo dobesedno izločamo iz celotne zvočne slike. Double Figure je torej še en izdelek izpod spretnih prstov Eda in Andyja, ki bo naša ušesa navduševal in zaposloval še lep čas.

Jure Matičič