MIGUEL POVEDA

Suena Flamenco

Harmonia Mundi, 2000

Flamenco je bil zagotovo ena izmed prvih izraznih oblik v tako imenovanih tradicionalnih in ljudskih godbah, ki je postala širše znana izven matičnega zemljepisnega in kulturnega okolja. Pustimo tokrat ob strani možen komentar o poteh, po katerih se je to zgodilo; dejstvo je, da je bil tako imenovani »španski«, »ciganski« ali »andaluzijski flamenco« za marsikatero evropsko in ameriško uho prvo in večkrat tudi edino srečanje s kakšno njemu nedomačo, neobičajno, eksotično glasbeno kulturo. Čeprav je v domovini, Španiji, flamenco trdno zasidran v tamkajšnji glasbeni kulturi, je seveda širše zanimanje zanj v zadnjih desetletjih precej nihalo. Ta nihanja so bila odvisna od prodornosti trenutne ponudbe ter z njo povezanih spektakularnih dogodkov, katerih nosilci so bile seveda stare in nove zvezde flamenca. Glede na številne izrazne oblike pa ni nenavadno, da je na sami flamenco sceni ves čas prisotno vprašanje: »Kaj sploh (še) je flamenco?« To vprašanje je osnova spora med puristi in modernisti. Iz teh ustvarjalnih teženj je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja izšlo gibanje »novega flamenca« (nuevo flamenco). Z njim je prišel nov val izvajalcev, ki jim pripada tudi pevec Miguel Poveda, zagotovo njegov danes največji in tudi mednarodno najbolj uveljavljen zvezdnik. Čeprav je po mojih informacijah že izšel vsaj en njegov novejši album, je Suena flamenco - po dostopnih specialističnih ocenah sodeč - še vedno reprezentativen prikaz Povedove ustvarjalnosti. Velja za njegovo zrelo delo, pri nastanku katerega so kot gostje – izvajalci in avtorji skladb – sodelovali še trije pomembni predstavniki aktualne flamenco produkcije: pianist Joan Albert Amargos ter kitarista Manuel Moreno Junquera, znan kot Moraito, in Juan Ignacio Gomez, znan kot Chicuelo. Vsi trije so cenjeni tudi kot skladatelji in aranžerji. No, sodelavcev z meni nepoznanimi imeni je na tem albumu še cela kopica, saj se je Poveda odločal za zelo pestre in razlikujoče se zasedbe, ko so nastajali posnetki zanj v drugi polovici leta 1998. Sicer pa se album začne z uvodnim solističnim Povedovim nastopom, posebnost so menda tri pesmi, ki jih je zapel samo ob klavirski spremljavi že omenjenega Joana Alberta Amargosa. V drugih seveda prevladujeta zvok kitar in ritem ploskanja z dlanmi, ki sta osnova za prepoznavanje »flamenca«. Uporabljena so tudi druga zanj značilna glasbila, ki dajejo pesmim bogato zvočno podobo, nad katero ves čas plava Povedov pretresljivi glas.

Ker pa se s tem zvezdnikom nekega specifičnega segmenta evropske »netipične« godbe srečujemo prvič, še nekaj podatkov o njem. Rojen je bil leta 1973 v Barceloni, od koder prihaja eno od osrednjih jeder »novega flamenka«. Na koncertni oder je stopil šele dvajsetleten na enem izmed tamkajšnjih tradicionalnih festivalov flamenca, ki so hkrati tudi tekmovanja. Takoj je povzročil senzacijo, saj je kot čisti neznanec osvojil kar tri glavne nagrade. Potem je šlo bliskovito navzgor. Leta 1994 je posnel prvi samostojni album, pri katerem so mu pomagali tako znani mojstri flamenca, kakršna sta Pepe Habichuela in Carles Benavent. Sledili so nastopi na prestižnih iberskih in kaj hitro tudi evropskih festivalih, na različnih mednarodnih predstavitvah pa je pričel uradno predstavljati Španijo. Album Suena flamenco vsebuje studijsko obdelan in prirejen repertoar njegove istoimenske predstave, katere premiera je bila leta 1997; z njo je do lanskega leta obhodil precejšen del Evrope ter gostoval tudi na Japonskem. Zato vam lahko samo svetujem (in to iz prve roke, saj sem ga imel pred kratkim priložnost slišati na koncertu!): če se vam bo le ponudila priložnost, ne oklevajte - prepustite se njegovemu pretresljivemu glasu ter zvokom in ritmom »novega flamenca«.

Zoran Pistotnik