RADIOHEAD

Amnesiac

Amnesiac/Dallas, 2001

Potem ko je v junijski številki velecenjenega mesečnika The Wire kritik Ian Penman dokaj negativno ocenil Amnesiac, je čez mesec dni sledilo presenečenje: Radiohead so okrasili naslovnico in postali nosilna tema julijske številke iste revije. Pomislek, ki se vedno znova pojavi ob razmišljanju o skupini Radiohead, je ta, da je zelo težko, če ne nemogoče, njihovo glasbo ocenjevati neodvisno od njihove fame. Ali ni navdušenost nad njihovo glasbo pravzaprav porojena iz njihove slave? In ali so uredniki The Wire hoteli dokazati, da uvrščajo Radiohead med »ta prave«, ali gre samo za komercialno potezo, kot je urednike nato obtožil neki bralec revije?

Kakorkoli že; dejstvo je, da so Radiohead temni bogovi sodobne angleške komercialne godbe. Tisti ta pravi. Niso kakšni salonski uporniki, temveč so zasidrani globoko v nepotvorjenem nelagodju. Ne kličejo k plebejskim užitkom žuranja, zadevanja in zabavljaštva. A hkrati velja opomniti, da niso edini v svetu glasbe, ki življenja ne vidijo rožnato. V nasprotju z avtorji, ki z glasbo opozarjajo na določene probleme in zahtevajo reševanje, pa se Radiohead hranijo z dejstvom, da je življenje nekakšen križ na ramenih. Sploh nočejo izpraševati vzrokov tega, kar jih mori, kaj šele, da bi kritizirali ali iskali rešitev za težave. Kot bi uživali v trpljenju, ki ga povzroča centrifugiranje v bobnu Grenkobnega Začaranega Kroga. Lahko bi rekli, da so v simbolnem pomenu Radiohead novodobni Sizif popularne godbe.

Že lansko jesen, ob izidu albuma Kid A, je bilo slišati, da je skupina posnela zadosti gradiva za še en album in da bo ta zunaj nekje spomladi. Zdaj je res tu in vsa takratna ugibanja so se izkazala za resnična. Amnesiac naj bi bil svetlejša, ušesom nekoliko dostopnejša plat snemanja, ki je dalo tudi album Kid A. Slogovno so vedno zelo prepoznavni Radiohead, ki dobro kombinirajo elektroniko in klasični rockovski instrumentarij. Produkcijo so izpilili do perfekcije. In ves album steče presenetljivo gladko glede na to, da so si skladbe med seboj precej različne: nihajo od ambientalnega tehna uvodne do tragikomične »plehnate« orkestracije sklepne pesmi.

Radiohead se z vsemi močmi branijo oznake, da igrajo neke vrste progresivni rock, ki so ga navdihnili Can, Soft Machine in Gentle Giant. Vendar pa je ravno na tem albumu slišati veliko barv, harmonij in melodij, ki zlahka potegnejo na sedemdeseta. Komad I might be wrong s kitaro tako spominja na Clear Spot Captaina Beefhearta. Sama se zelo strinjam z oznako post progresivni rock. Če kaj – potem to. Nič slabega ni v tem, kvečjemu nasprotno.

V celoti je Amnesiac bistveno manj vabljiv od tistega, kar je Radiohead lansiralo v orbito tako imenovanih »najboljših« v popularni godbi. Hkrati pa album še naprej paradoksalno povezuje uspešno iskanje novih glasbenih poti v precej hermetično zaprtem prostoru s posledičnim utrjevanjem skupine na prestolu slave, ki ga zaseda že od prve plošče dalje. Radiohead uspevajo, kljub prepoznavnim postmodernim citatom, zveneti zelo modernistično, to pa je redkost v sodobni popularni glasbi.

Katarina Višnar