THE SENSUALISTS

The Sensualists

Audio Dregs Recordings, 1999

THE SENSUALISTS

Adaptations

Audio Dregs Redordings, 2000

Ameriški kvartet The Sensualists so še eni izmed avtorjev, ki sem jih spoznala v obrnjenem kronološkem vrstnem redu. Najprej z lanskoletnim albumom remiksov, kjer je moč slišati nekaj zelo finih, hipnotičnih elektro zvočnih trenutkov. Sledilo je moje nekajmesečno iskanje še kar težko dosegljivega prvenca. Prvi trenutek me je presenetilo, da so v odnosu do remiksov originali zazveneli nekoliko razvodenelo, kajti prej bi pričakovala obratno. Toda kmalu se je razkrila prava struktura zvoka The Sensualists. Delujejo namreč v nekoliko nenavadni postavi za elektro skupino, deloma rokerski, hrbtenica so bas, bobni in klaviature (trenutno zelo modna farfisa ter mehki funkyjaški rhodes). Če so ta glasbila, poleg glasu Anne Fiedler, tisti analogni steber zvoka, potem so drugi, enako pomemben steber sempli, gramofoni in razne digitalne naprave. Vsekakor je »trademark« njihovega zvoka predvsem zapeljiv in na trenutke sramežljiv mezzosopran Anne Fiedler, ki pomaga, da The Sensualists uvrstimo blizu britanskih skupin, v prvi vrsti kakšnih Laika. The Sensualists namreč delajo zelo evropsko glasbo, če se smem tako izraziti.

The Sensualists so pogojno plesni, pogojno lounge, pogojno pop, pogojno elektronski in, če hočete, tudi pogojno hi fi, s sramežljivimi postrockovskimi epizodami. Začuda ta slogovna mešanica ne zveni slabo, čeprav lahko slutimo, da bi čas po vsej verjetnosti utegnil izčistiti zvok skupine. Na obeh albumih izstopajo iste skladbe, predvsem Ginger (na Priredbah je miks La Rue), Dips and Peaks (Volume All Star miks) ter Spacial Bodies (v miksu The Grace Period). Slednja je v remiksu zelo hipnotična plesna stvarca, v izvirniku pa zanimivo »izpraznjena« – za vedno namreč ostane »v povojih«. Bas boben in pozneje bas kitara najavljata zelo groovey zadevico, a se komad tik pred pričakovano eksplozijo zaplete v uvodno razpoloženje in nikoli ne podivja. Previdno udarjanje činele v komadu daje zven prave pločevine; to je tisti zvok činele, ki ga lahko slišimo na vajah mladih bendov v domači kleti. Nič dodatkov, nič kozmetike. Še nekaj je zelo pritegnilo mojo pozornost. V originalu Dips and Peaks je slišati, da se tonaliteta spremljave in glasu razlikujeta. Medtem ko spremljava kroži med dominanto in subdominanto C-dura, je Annino petje vseskozi v F-duru, s tem se ustvarijo neskladje, premaknjenost, napetost.

K sreči zvenijo The Sensualists premalo komercialno, da bi jim grožnja uspeha kakorkoli kvarila možnost nadaljnjega brskanja po lastni ustvarjalnosti. Zvenijo obetavno in so vredni, da si jih zapomnimo.

Katarina Višnar