Letnik: 2001 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Marko Jenšterle

LUIS VARGAS

En Persona …

Parcha Records, 2001

Luis Vargas je glasbenik, pri katerem sta se kalila danes dva največja dominikanska bachatera: Antony Santos in Raulin Rodriguez. Oba sta kariero začela v njegovi skupini in potem odšla na svoje. Vargas je od obeh starejši (rojen je leta 1961), po več kot dvajsetih izdanih ploščah pri različnih založbah pa je pred kratkim spet zamenjal diskografsko hišo in pri založbi Parcha Records izdal najnovejši izdelek En Persona …. Preskok, ki ga je pri tem naredil, je vreden omembe, saj gre za nekaj, česar doslej pri bachaterih nismo bili vajeni. Vargasova zgoščenka nam v računalniku pokaže več kot v navadnem predvajalniku. Ob glasbi so na njej še video, intervju z glasbenikom, biografija ter tudi video lekcija, ob kateri se lahko naučite plesanja bachate. Luis Vargas je pred kratkim v drugem največjem dominikanskem mestu in centru zabavne industrije Santiagu odprl moderen studio s hotelom in plošča En Persona … je prvi izdelek njegove nove investicije.

Toliko o tej plati Vargasovih poslov, ker pa nam je bolj od njegove podjetnosti pomembna glasbena plat, je treba dodati, da gre za dobro ploščo, ki po popularnosti verjetno ne bo dosegla nekaterih njegovih prejšnjih izdelkov, kot sta bila recimo Volvio El Dolor in Desamor, čeprav sta med enajstimi posnetki vsaj dva, ki se bosta brez dvoma prijela na radijskih postajah v Dominikanski republiki in med dominikansko skupnostjo v tujini. Gre za skladbi Dos Hombres Bebiendo, ki jo je posnel skupaj z merenguerom Sergiom Vargasom, ter Soy Asi, ki je nastala v duetu z dominikansko pevko Valerio.

Bolj od popularnosti je zanimiva tematika, ki se je tokrat loteva Luis Vargas. Na eni strani gre za prepoznavno domoljubnost (v skladbi s pomenljivim naslovom Santo Domingo), po drugi pa se je avtor tokrat bolj kot kdaj prej usmeril k črnski tradiciji svoje države. Vargas se je namreč rodil v vasi Santa Maria, nedaleč od meje s Haitijem, in je mestijec. Mama je črnskega rodu, saj izhaja s Haitija, po njenih žilah pa se pretaka črnsko-francosko-indijanska kri. Oče pa je potomec španskih priseljencev v Dominikansko republiko.

Črnski tradiciji se Vargas pokloni v skladbi El Haitianito, v katero vpleta kreolščino, predvsem pa je zanimivo njeno besedilo, saj govori o resničnem dogodku, ko so dominikanski policisti med Vargasovim nastopom izvajali nasilje nad haitskim poslušalcem. Vmes se pojavijo tudi aluzije na enega najbolj temačnih dogodkov v dominikanski zgodovini, ko je dal diktator Trujillo leta 1937 pobiti več kot 40 tisoč črncev s Haitija, selekcijo med Dominikanci in Haitijci pa so tedaj opravljali na osnovi besede peteršilj, ki je kreolsko govoreči Haitijci v španščini (perejil) ne morejo izgovoriti.

Luis Vargas v skladbah v glavnem opeva povsem konkretne dogodke. Tej tradiciji ostaja na novem izdelku zvest, hoče pa tudi pokazati, da je treba bachato, katere priljubljenost se v svetu izredno širi, prodajati z marketinškimi potezami. Doslej je namreč veljalo, da ti glasbeniki opremi plošč in še manj promociji dejavnosti niso namenjali pozornosti.

Marko Jenšterle