ROBIN WILLIAMS

The Seed-At-Zero

ECM, 2000

The Seed-At-Zero je ena najbolj nenavadnih, brezkompromisnih in nekomercialnih plošč, kar sem jih slišal doslej. Pravi čudež je, da je sploh izšla, čeprav si po drugi strani težko predstavljam, da bi našla založnika kje drugje kot pri Edicijah sodobne glasbe oziroma pri Manfredu Eicherju, pa četudi ta v tridesetih letih obstoja še ni izdal folk plošče.

Prav lahko si predstavljam, kako je Robin Williams, nekoč (in zdaj menda spet) član legendarne škotske skupine Incredible String Band, iskal založbo, ki bi bila pripravljena izdati tako ezoterično in osebno, čeprav po drugi strani tudi sijajno ploščo, za katero si je težko predstavljati, da ima ciljno publiko, ki količkaj sega čez svoje ezoterične okvire. Za kaj gre? Williams ob spremljavi kitare, harfe ali mandoline prepeva ali recitira poezijo, ki jo je napisal sam, ali pa so avtorji znani valižanski pesniki (Henry Vaughan, Llywarch Hen, Taliesen, Idris Davies in seveda Dylan Thomas). Za povrh je prav slednji, ki velja za najbolj muzikaličnega pesnika v sodobni angleščini, tudi najbolj zastopan, saj je Williams uglasbil kar šest njegovih pesmi, med drugim dve izrazito dolgi (naslovno The Seed-At-Zero in Poem On His Birthday, ki traja kar 11 minut in pol).

Že samo zaradi Thomasa se je torej Williams lotil naloge, ki je tako rekoč nerešljiva, saj vsi dobro vemo, kaj se zgodi – recimo – s Prešernom, ko ga uglasbi ta ali oni nadobudni glasbenik. Toda pri Williamsu je gotovo najbolj nenavadno, da so izvedbe zelo prepričljive, ne da bi delale nasilje besedni zvočnosti in ne da bi besedam odvzemale bogato večpomenskost. Prav zato seveda ni mogoče govoriti o takih ali drugačnih zvočnih vzorcih, ki jih poznamo iz folk glasbe. Melodija – kolikor je o njej mogoče govoriti – se ves čas prilagaja ritmu besed, in prav to je po mojem tudi največji dosežek te plošče. Seveda je zato namenjena izrazito ozkemu krogu poslušalcev, se pravi zbiralcem vsega, kar je Williams kdaj naredil, oboževalcem Dylana Thomasa in naključnim poslušalcem, ki jih pritegne nenavadnost celotnega konteksta plošče. Zato bom zelo zadovoljen, če bom s svojim besedilom za poslušanje te mojstrovine pridobil vsaj enega poslušalca.

Jure Potokar