JAH WOBBLE and EVAN PARKER

Passage To Hades

30 Hertz Records, 2001

Jah Wobble je že večkrat stal na nasprotnih bregovih. Prehod v Had, ločnico med svetom živih in mrtvih, ločijo tri reke, čez katero te pripelje čolnar, starec Haron s troglavim psom Kerberom, ki straži pot do pekla. Mitsko izročilo antičnih Grkov, prizor iz mita o Orfeju in Evridiki, lahko podvržemo preprosti analogiji s kariero in artističnim zanosom Jaha Wobbla. Ta je že večkrat prečkal reko z brega neodvisnosti, medijske anonimnosti, v nasprotju z neupognjeno hrbtenico samostojnih umetniških teženj in vizij, ter pristal na bregu »pofla«, komercialnega sranja, skratka smrti, kreativnega vegetiranja, pekla vsakega ustvarjalca. A Wobble se je s premetenostjo kakega Odiseja vedno vračal, spletkaril, se odpravljal v neznano, neraziskano, si sposojal in prisvajal. Na teh glasbenih popotovanjih je spoznal tradicijo Keltov, Indije in opojno moč svetega zelišča rastafarijanske diaspore. Kot svetovni popotnik je Wobble najmočnejši, njegova glasba tedaj diha in čara z mističnimi silami. V svetu senc pa je Jah brezobličen in hladen, njegova glasba pa vrlim ušesom neprebavljiva. To pomeni, da je Jah Wobble v karieri izdal prenekatero mojstrovino ter prenekatero sranje, če se spomnimo samo njegovega sodelovanja z večno prevratnico v slabšalnem pomenu »Skinhead« O'Connor. To zopet poraja novo analogijo: Jah Wobble je britanski Bill Laswell, prav tako raziskovalen, a v hotenjih prezahteven in preveč naprezav. Punk rock, funk, pop, dub, folk in etno tradicija, špehnati, opojni, mehki bas in primaren stržen improvizacije ju delajo osupljivo podobna, z drobno razliko, da je Laswell vendarle večji domišljavec, ki svoj nos prerad vtika vsepovsod, zato včasih dobi kakšnega smrdljivega več.

Wobble je improviziral že v času, ko se je priključil zasedbi Public Image Limited - in jo tedaj ustvaril večjo, kot je Johnny Lydon alias Rotten. Ta jo je kasneje s svojim egom tudi neslavno pokopal na smetišču glasbene industrije. V iskanju samostojnosti pa je Wobble ustanovil založbo 30 Herz, kjer mirno plete raznorodne zvočne vzorce. Po navdihu velikega moža z Alamuta, Hasana Ibn Sabe, se drži modrosti: »Nič ni resnično, vse je dovoljeno.« Rek ga poganja v nove eksploatacije z namenom, da bi pripeljal poslušalca do neslutenega raja. Nazadnje s ploščo Pasage To Hades, kjer mistično ezoteriko in opojno ekstatičnost spaja z nepredvidljivostjo improvizirane glasbe.

Sodelujoči na tej plošči izhajajo iz vrle šole britanske svobodne improvizacije, pa čeprav bi se ob tej plošči Derek Bailey, radikalec tovrstne estetike, le grobo namrdnil. Kajti Wobble je vse sodelujoče odmaknjence vpel v strogo formo, diktat nalezljivega dub ritma, ter jih zaprl v sobo odmeva (echo chamber), kjer vsak zvok dobi močan odmev, s tem pa okus po pristnem lebdenju zadete opojnosti in prvinskosti zvočne repeticije, postulata arhaične godbene ritualne funkcije.

Ta naravnanost je v zadnjem času pravi trend v polju sodobnih plesnih godb, zato bo hardcore impro fanatik sodelujočega Evana Parkerja takoj razglasil za heretika, prodano dušo in ga poslal naravnost v pekel. A Parker je navajen vseh situacij, zato se tudi tu s primarnim izrazoslovjem, s tenorskim in altovskim saksofonom ter z večglasjem, multifonijo in krožnim dihanjem dobro znajde. Le da je »zacopran« do te mere, da je melodičen in liričen kot še nikdar doslej, skratka docela prebavljiv tudi nevajenim ušesom. Parker je zraven pripeljaj mlajšega soborca, tolkalca Marka Sandersa, člana novega tria, ki jo včasih rad useka po svoje, tudi povsem rockersko. Na tej plošči pa se izkaže kot vešč partner ritmičnih ponavljanj, ki jih ves čas nalaga Wobblov globoki bas; nanj lepijo vzorce tudi drugi glasbeniki, denimo Clive Bell na flavti, ustni harmoniki in flavti tai pi. Bell je skupaj z Jeanom Pierrom Raslom na dudah pastirček, ki gode na visoki planoti ob odbluzenem parajazzerju in izgubljenem rastafarijancu. To je vsaj občutek, ki se poraja ob poslušanju otvoritvene skladbe Pasage To Hades. Naslednja skladba, Giving up a Ghost, je suveren prikaz, kako lahko Parkerjev značilni vokabular razvijajoče se zvočne materije sopranskega saksofona prelijemo v konkreten zvočni idiom, v tem primeru v temačen dub, kjer Wobblova studijska postprodukcija še bolj poudari neomejene razsežnosti Parkerjevih inovacij. Gre za asketski dub, ob strogi ritmični podpori le golega bobna in basa, ki se zapletata v ritmaških zankah. Sklepna Finally Cracked it je le še nadaljevanje perverznih opojnih dionističnih uživancij, ki tokrat ob suverenem, mehkem ritmiziranju spajajo zvoke tenorskega saksofona, klaviatur in čudnega pihala v magično celoto, ki na trenutke celo zafunka in zagruva. Skratka, nalezljiva mešanica, ki si zgodbo sposoja v mitskem. Ravno to je stvar polemizacije, ki ne postavlja pod vprašaj kvalitete zvočnega gradiva, pač pa dolgoletno početje Jaha Wobbla. To je predvsem njegova plošča, Parker, dodan kot enakopraven partner na ovitku, pa je tu le dekorativen dodatek. Skratka, Wobble si že dalj časa za svojo glasbo sposoja zgodbe drugih, najsi v mitičnem izročilu hašašinov, keltskih zgodbah ali v grški mitologiji. S tem si postavlja koncepte, ki jih godba ne zaobjame v celoti, predvsem v njegovem in denimo Laswellovem primeru. Mogoče gre pa le za ironizacijo mitskega.

LukaZ