OTOMO YOSHIHIDE'S NEW JAZZ QUINTET

Flutter

Tzadik, 2001

Brez kančka dvoma lahko že kar na začetku zatrdimo, da je Otomo Yoshihide najbolj kreativna duša in srce nove japonske avantgarde, ki sežema in preoblikuje številne godbene prakse, začenši v lastni tradiciji, nato v ključnih vplivih zahodnega kulturnega imperializma, pa vse do tvorjenja avtohtonih oblik, ki so venomer le odlitek že obstoječih v povsem lastni percepciji. Ta navdušuje tuje ljubitelje glasbe že celi dve desetletji, in prav Otomo je tisti, ki se v tem obdobju redno pojavlja in narekuje vedno nove izzive. »Output« tega deloholika je skorajda nemogoče loviti, kot bi se denimo spravili na kakega Johna Zorna. Pa smo že prišli do sorodne duše, Tzadika, velikega vodje, kameleona, ki vedno preseneča. Kot Otomo, nenazadnje z novo ploščo Flutter, ki je še povsem sveže izdana pri založbi gospoda Zorna.

Na njej se Otomo vrača v čase, ko je kot mulec s kitaro preigraval punk rock, v popoldnevih pa zahajal v fenomen japonske glasbene kulture, v kavarne, imenovane jazz kissa, kjer so neumorno sukali jazz ob prebiranju mang in srkanju kave in čaja. Pa ne le koreninic te godbe, pač pa so posegali tudi po najbolj odklonilnih vejah, po free jazzu, avantgardi in svobodnih improviziranih godbah brez jasno začrtanih form in obrazcev. Pravi pravcati dreamland vsakega ostroumnega slušatelja in hkrati dokaz, kako hitro je Japonska asimilirala vplive zahoda, pa čeprav naravnost na ruševinah vojne. Vplivi so prihajali iz ničte točke jedrske eksplozije, ki je kasneje obrodila pankrte v podobi ameriških vojnih oporišč na japonskih otočjih, iz katerih se je nato širil virus jazza, ki je še dandanes hvaležna roba v deželi vzhajajočega hrupa. Ground Zero je bila Otomova vrhunska zasedba, poosebljala je ves njegov ustvarjalni naboj in zgodovino, ki je segala od punka, free jazza, sodobne improvizirane godbe, Johna Zorna, Christiana Marclayja, noise fanatizma do navdušenosti nad sodobno tehnološko novotarijo v podobi samplinga in računal v vlogi glasbil. Glasba zasedbe Ground Zero, ki je izstrelila marsikatero pomembno ime v sedanji sodobni japonski godbi, je godbena mineštra, izbljuvek, deformiran zvarek zvočnih lepljenk par excellence, ki pa kljub vsemu spretno manevrira izven postulatov postmodernizma. Hkrati je bila to glasba, ki je Otoma še najbolj približala jazzu, vendar s skrajno deformacijo zvočnega materiala. Flutter je v tem primeru najbolj izčiščen jazz po Otomovo, vendar pa gospod ne bi bil car, če ne bi surove oblike dodatno začinil z novo estetiko, ki je obrodila celo gibanje na Japonskem, gibanje, poimenovano Onkyo. Onkyo se je priklonil zvočnim formam in determinizmu v slovo ter segel po zvoku kot fenomenu v pomenu konkretne muzike, elektroakustičnih eksperimentov in minimalizma, po zvoku kot fizični izkušnji.

Flutter nam ponuja pet skladb, štiri avtorske in tri že prehojene poti. Novi jazzovski kvintet poleg Otoma sestavljajo mladi nadobudneži japonske sodobne jazzovske godbe, ki jim bo ravno kvintet utrl pot v višje sfere. Prvič je Otomo premierno prikazal kvintet na festivalu v avstrijskem Welsu, kjer je odigral vlogo kuratorja, ki jo je ponovil z vodenjem festivala Japanorama po Britaniji, s tem pa si je dodatno prislužil naziv mesije japonskega godbenega imperializma. Od starejših prdcev je tu le Yoshigaki Yasuhiro, bobnar, ki smo ga pred kratkim lahko občudovali kot člana izvrstnega tria Altered States, ki tvori odličen ritmaški skelet zasedbe skupaj z basistom Mizutanijem Hiroakijem. Nanj lepita saksofonske litanije in dialoge altoist Tsugami Kenta in tenorist Kikuchi Naruyoshi, medtem ko mojster Yoshihide stoji ob strani z električno kitaro, elektroniko in semplerjem. Njegova funkcija je funkcija vodje zasedbe, a tega v samem zvočnem izrazu ne poudarja, tako da mirno vodi druge po poteh občutljivih zvočnih pokrajin. Že prva nam nastavi temačen, turoben uvod v temo, iz katere nas v svetlobo potegne šele saksofon. Naslovna Flutter je monumentalna žalostinka; odlikuje jo globina obeh saksofonistov, ki suvereno obujata žalostno tradicijo temnopolte bluesovske diaspore. Tu pa že leži prva zanka, kajti ob akustični godbi se nenehno pojavlja zoprna zvočna motnja v podobi visokofrekvenčnega tona, moduliranega v skladu z duhom in tokom skladbe. Gre za sinewave soborke in gostje kvinteta Sachiko M, začetnice vzorne amnezije, senzacije, poimenovane »empty sampler«, kjer prek električnega vhoda ustvarjajo minimalen, a skrajno boleč, fizičen zvok. Če sprva deluje ta zvok kot motnja, pa se ob kasnejšem poslušanju potopi v samo skladbo in postane njen sestavni, nepogrešljivi del, ki tvori podobo še dveh skladb, v katerih gostuje Sachiko. Že v naslednji pol avtorski in pol reciklaži se njena vloga minimalizira. Če je zvočni lok sinewava v prvi skladbi ves čas enoten in prisoten, je v drugi le modni dodatek sprva poskočni, v hodečem basovskem ritmu gruvajoči skladbi, ki jo prekinjajo saksofonski diskurzi bolj ekspresivne narave, a še vedno v mejah melodičnih normativov, ki jih končno uvede prehod iz lastne skladbe Drift v skladbo Les mojstra Erica Dolphyja. Težko bi rekli, da gre za prvovrstno reinkarnacijo Dolphyjevega genija, saj je bil ta izrazito samosvoj pihalec lastnega zvoka. Čeprav Japonci veljajo za odlične posnemovalce, kot jim narekuje vcepljeni diktat delovne morale, imamo tu opravka s prevratniki, ki raje kot posnemajo druge v skladbe vnašajo lasten karakter. Takšen pristop gradi tudi naslednja Dolphyjeva skladba Serene, kjer se zasedbi tokrat kot gost pridruži Masami Akita, bolj znan kot noise terorist Merzbow, tudi sam zasvojenec free jazza (kot je denimo samosvoje prikazal na izdelku Door Open at 8 AM, kjer se je lotil spoštovanega brata Coltraina in Williamsa). Tokrat ne bo hrupnih destrukcij in detonacij, temveč le kratke zvočne motnje, proizvedene s sintetizatorjem zvoka EMS. Resnici na ljubo je tu Merzbow na moje razočaranje le v vlogi skromnega dekoraterja. Vrhunec plošče, vsaj njen najbolj iskriv del, je najkrajši diskurz, tri minute dolga skladba Spin, ki v drvečem ritmu garaške ritem sekcije nastavi poligon za dinamične pihalske dialoške vrtince z manjšimi elektronskimi diverzijami gospoda Otoma. Sklepna, dvaindvajsetminutna epopeja Nights Lights/Density znova pobeza po zgodovini jazza, saj gre za skladbo Night Lights Gerryja Mulligana. Da, tistega Mulligana, ki je pomenil belo nado jazzovskega saksofona, glasbenik, ki je posnel ploščo s Theloniusom Monkom, o kateri kroži anekdota, da je imel Mulligan nešteto težav ob sledenju zapletenim harmonskim in ritmičnim vzorcem starega mojstra. Omejimo se le na njen interpretativni okvir, ki je zopet na zavidljivi in inovativni ravni predvsem z vnosom novega zvočnega elementa, vzorčenja zvoka japonskega tradicionalnega instrumenta sho.

»Špasna« plošča z odmiki v predvidljivem, da ustvari nepredvidljivo!

LukaZ