ZENI GEVA

10.000 Light Years

Neurot Recordings, 2001

Ko sem razmišljal, kako naj začnem besedilo o novi plošči danes že legendarnih japonskih noise samurajev, se nisem mogel ogniti zgodbi, ki me je pred dvema letoma na novega leta dan zaznamovala psihično in fizično. Odvijala se je klasična zabava, ki ni mogla skriti navdušenja nad kakršnokoli že 'omamo' in je kmalu podlegla izrazito agresivnim zvokom. Pač. Sceno so narekovali distorzirani basi, drveče kitare, manični vokali in ubijalski ritmi. In če bi takrat izpustil Zeni Gevo, bi bili moji vnuki prikrajšani za pravi spektakel. Kot se spodobi, se je na gramofonu vrtela klasika Dead Sun Rising, moja glava pa se je srečala z izjemno trdim okvirom vrat. Če bi bil to katerikoli drug bend, najbrž naslednji dve uri ne bi hodil naokoli ves krvav in evforičen. Lahko izjavim celo to, da sem bil počaščen, saj ne bi mogel izraziteje ponazoriti čustev, ki jih vsakič znova namenim svojim favoritom. Če že ne drugega, je bila prav kultna plošča s tem komadom, ki je premamila celo samega Jella Biafro, eno prelomnih dejanj; nasploh prva me je vpeljala v hardcore sadomazohizem japonske neposrednosti in ubijalskega instinkta. In hkrati je bila prvi stik s takrat že močno artikulirano pokončno držo tria, ki danes praznuje 15 let obstoja; prepolnih razumljivih padcev in vzponov, podkrepljenih z moštvom projektov, ki jim eksperimentalno navdahnjeni kreativni dvojec tako imenovanih »kitaroristov« - K. K. Nulla in Mitsura Tabate - vsekakor ni mogel ubežati. Preveč je zvočnih pregreh, da bi lahko ostal nenehno zvest zgolj navidezno omejenim strukturam in ambientu, po katerem si najbolj znan širnemu svetu. A da ne bo pomote - če bi hotel Zeni Gevo zgolj omejiti in predalčkati, bi bržkone naredil veliko krivico izvirnosti in - pazi! – brezčasnosti skupine. Ne, tega niti nočem, saj je zgodba še daleč od resnice, četudi že leta gradijo s klasičnim bučnim instrumentarijem in se naslanjajo na značilen 'peklenski' vokal ter nizajo izrazito natančno zgrajene in izmerjene skladbe hrupa in psihedelije. Naj v svoji fonoteki zagrabim katerokoli ploščo že, vedno me bo šokirala: ne zgolj z udarno in kritično držo, temveč s ponudbo nenadnih obratov ter presenetljivih rešitev v nekaj sekundah. V jedro metalizirano hardcorovskega psihedeličnega oklepa se namreč ne splača spuščati brezglavo. Ni vse v moči in nezadržnem tempu. To je že davnega leta 1992 dokazal tudi vrhunec Nai-Ha, letos pa vse samo še dopolnjuje najnovejši pridelek 10.000 Light Years. In z novo ploščo se bržkone pričenja tudi novo poglavje v konsistentnosti razvoja. Za produkcijo sicer ponovno skrbi Steve Albini - s katerim skupina plodovito sodeluje že od omenjenega vrhunca -, založniško dejavnost pa tokrat prvič okuša Neurot Recordings. Povsem v kontekstu, saj založbo vodijo legende Neurosis, ki bržkone sodijo v enako elitno kategorijo kot Zeni Geva. In prav oni so bili najzaslužnejši za to, da so japonski kamikaze ponovno med živimi, saj je bilo zadnja leta že skorajda javno znano, da njihov ustvarjalni stroj ne deluje tako, kot bi moral. Mogoče se je v nekem trenutku celo zaustavil - tega ne bi z gotovostjo vedel -, a dejstvo je, da je vsaj v moji »zakajeni« glavi minilo pravzaprav res že tistih 10.000 svetlobnih let od trenutka, ko so ponudili mojemu ušesju kaj vročega. A naj to ne zavede, saj zvočna ponudba ni niti za milimeter spremenila konsistentnega razvoja. Z nekaj manj besedičenja, a nič ne de. Trda zvočna destrukcija namreč deluje kot dobro utečen in namazan stroj in sploh ne kaže slabotnih znakov, ki bi jih lahko k celoti prinesla najmlajša tolkalska sila, Masataka Fujikake. Sicer neznan muzikantar, ki pa silovito drži celoto skupaj in ponuja več kot dovolj manevrskega prostora za kitarski »overload«. Če ste pričakovali kaj novega, tega ne boste dobili. Če Zeni Geve še niste odkrili, lahko rade volje priporočim kar to priložnost. Če pa ste »die-hard fan«, vam bo brez ugovora in vprašanja zlezla naravnost pod kožo. Piči!

Danijel Mežan