VITA MAVRIČ IN BOJAN GORIŠEK

Opera, Ljubljana, 27. 5. 2001

Pevka šansonov Vita Mavrič izbere ob vsakem novem koncertu ali izidu nove zgoščenke nov slog podajanja, tak, ki je pač v skladu z vsebino šansonov. Nova, v drugačnem slogu je tudi njena pojava na koncertu, ki botruje izidu nove plošče. Za občinstvo je to presenečenje, v širšem pomenu pa pot v uresničenje nove zamisli, v ponazoritev ozračja izbranih šansonov in pesmi.

Po podobi pariške kokete, žalostnega klovna in dame iz obdobja charlestona se je pevka pred kratkim pokazala v podobi pevke songov in v vlogi ženske iz Brechtovega sveta. Na to temo je bil namreč ubran koncertni večer, ki ga je pripravila ob izidu nove zgoščenke z naslovom Hrepenenje. Koncert Brechtovih songov tokrat ni bil zasnovan kot običajna predstavitev songov niti kot prisrčno soočenje z občinstvom. Bil je koncert in nekakšna gledališka predstava hkrati. Pevka je izbrane songe nanizala v lok dramske pripovedi, ta pa je izzvenela v izpoved o ženski, o njenem življenju od mladega dekleta, polnega upanja, do resignirane zrele ženske. Zamisel, ki jo imenuje s sodobnim izrazom »projekt«, se ji je porodila šele sčasoma, pravi. Nastajala je ob delu, ob poglabljanju v Brechtova besedila in v glasbo skladatelja Kurta Weilla, ob delu in pomoči pianista Bojana Goriška. Njegova občutena spremljava je prispevala velik delež k realizaciji zgoščenke in predstave.

Brechtovi songi pri nas niso neznani. Poznamo jih s številnih uprizoritev Brechtovih dram na naših odrih, v izbor pa jih vse raje uvrščajo tudi poklicni igralci, ki se ljubiteljsko posvečajo šansonu. Pri tem se moramo spomniti izvedb Duše Počkajeve. Kljub kasnejšim zelo različnim izvedbam songov bosta njen glas in njena igra, izražena z nevsakdanjo, skoraj nepojmljivo notranjo močjo, z žarom in grenkobo, ostala nekaj izjemnega.

Vita Mavrič je pristopila k Brechtovim songom s pogumom in njej lastno inventivnostjo. Pela in igrala je z zavzetostjo, z občutkom za besedo in za glasbo, s smislom za dramatičnost in, morda še pomembnejše, z veliko mero humorja. Njena igrivost in sposobnost oživljanja različnih ženskih tipov sta bili tokrat, poleg petja, glavni sestavini interpretiranja. Poleg hrepenenja, naravne življenjske sile, je v slikah iz življenja neznane ženske znala zaživeti tudi v nasprotju hrepenenja, sreče in ljubezni - rdeča nit, ki teče skozi vse dogajanje in pripoved - v razočaranju, v bolečini in celo v sovraštvu, v odtujenosti do sveta. Se pravi v vsem, kar je posledica družbenih odnosov, v vsem, kar lomi in stre posameznika. Svet zatiralcev in svet zatiranih si stojita drug nasproti drugemu, med njima ne bo nikdar soglasja - nasprotja, boj, izigravanje in zatiranje bodo večni; to je ena temeljnih misli v Brechtovih delih. In med zatiranimi je že po naravni funkciji tudi ženska.

Mlado dekle, natakarica, delavka, gospa iz visoke družbe, gospodinja, pocestnica, vsi ti liki so se zvrstili pred gledalci, zaživeli v pesmi, ob glasu pevke in ob iskrivih in čistih zvokih klavirske spremljave Bojana Goriška. Na temni, prostorni sceni, ki jo je zasnoval Andrej Stražišar, se je pevka pojavljala v mladostno igrivih ali pa v fantazijsko razkošnih oblačilih Alana Hranitelja, ki so s svojo belino izžarevala svežino v temnem prostoru. Sceno je v skladu z dogajanjem in z vsebino songov oživljal ekspresivni plesni izraz Braneta Potočana, njegova zasnova, domiselna koreografija, pa je delo Mojce Uršič. V obrobni vlogi je zaigral tudi Jani Kovačič. Njegova stvaritev nadutega, samozadovoljnega možakarja je bila odlična. V svoji vlogi je z velikim smislom za humor in za karikiranje ustvaril pravega dedca, ne le moškega predstavnika sveta, ki je nasprotje svetu ženske, ampak tudi ubijalca ženskih sanj in hrepenenja.

Lep večer, ki se mu je občinstvo odzvalo s simpatijo, in če že ni odšlo z zadržanim dihom, je zapustilo operno hišo z občutkom topline in – končno - s premislekom.

Kaja Petre