MADREDEUS

Druga godba, Križanke, Ljubljana, 2. 6. 2001

Spominjam se, da smo na februarskem koncertu Calexica vsi po vrsti spet premlevali tisto zlajnano, da je pravi kriminal v Cankarjev dom strpati glasbenike, ki v glasbi premorejo toliko energičnosti, da postanejo stoli, na katerih sedijo obiskovalci, kmalu odveč. V želodcu čutiš ritem, ki počasi polzi v ritne mišice in po nogah navzdol, ti pa si kot teslo prikovan na stol in ne veš, kam bi sam s sabo. Na Madredeus se je zgodilo ravno obratno. Glasbo si sicer resda tudi tokrat čutil v želodcu, le da se je zaradi nekaj ur stanja (upoštevati je treba še dobro uro dolg nastop predskupine) vse skupaj kmalu spremenilo v bolečino, ki se je ustalila v križnem predelu in ni in ni hotela izginiti. Pa bolečina niti slučajno ni bila posledica dogajanja na odru. Šlo je pač za nepremišljeno potezo organizatorja, ki je obiskovalcem čisto v ospredju naklonil nekaj stolov, drugi »zamudniki« (prav nam je, pa bi prišli prej, kajneda?) pa smo se morali na silo pozibavati, da smo vsaj rahlo pregnali pekočo bolečino iz ledvenega predela. Kdor je hotel tvegati, se je seveda usedel na mrzle betonske stopnice – hvala lepa, nekateri smo se na ta način že prevečkrat opekli s prehladom. No, pa da ne bom takole zvenela kot največji hipohonder, ki je šel 2. junija v Križanke poslušat Madredeus, se nekolikanj ustavimo še pri koncertu samem, ki se ga je, kot je tik pred samim nastopom povedal Bogdan Benigar, udeležil sam Nick Cave – upam, da se je vsaj zanj kje našel kakšen sedež. Teresa Salgueiro je bila lepa kot vedno, njeno lepoto je še poudarjala nenavadno krojena obleka, ki je očarljivo karizmo portugalske dive še potrojila, ne samo podvojila. Glas je bil kot ponavadi brezhiben, prav tako njena umirjena in nežna pojava. Prvi del koncerta, ki je bil namenjen predvsem novejšim pesmim z zadnjega albuma Movimento, je tako, vsaj zame, minil v znamenju občudovanja močnega glasu in navidezne ženske krhkosti, ki se je z otroškim šarmom in gracioznostjo skrivala za slabotno angleščino, v kateri je Teresa med pesmimi predstavljala vsako pesem posebej; ena je bila posvečena pesnikom z nikoli pomirjenim pustolovskim duhom, druga glasbenikom, ki jim prepevanje pomeni življenje, tretja srečnim zaljubljencem, četrta bežnemu srečanju z neznancem, ki ga vidiš enkrat in nikoli več, in tako naprej in tako naprej. Kar se tiče angleškega jezika, verjetno res ni bil Teresin dan, a kaj bi ji očitali, ko pa je tako milo pela, da so moji spremljevalki na koncertu kar nekajkrat stopile solze v oči. Drugi del je bil repertoarno seveda prav tako zgoščen in nič manj lep; bil pa je veliko bolj naporen iz že znanih (fizičnih) razlogov. Vrli portugalski brenkači so kajpak vztrajali pri mirnih in nežnih melodijah, ki so zahvaljujoč Teresini milini osvojile svet in seveda tudi na pol razbolene Križanke. Meni, popolnemu laiku, ki ob tovrstni glasbi zaznava samo rajsko lepa občutja in opečnato rdeče sličice portugalske pokrajine, se zdi, da povsem upravičeno. Pravzaprav je bilo tako, kot da bi poslušala slabi dve uri dolgo uspavanko, obogateno – to je treba povedati – z naravnost fantastično odrsko osvetljavo.

Medtem ko sta enolični zvok kitar in Teresin nebeški glas še vedno odzvanjala v mojem spominu, sem si podkrepljenega duha še toliko slajše oddahnila, ko sem nekaj minut po koncertu pod zadnjico začutila žlahtno usnje barskega stola. Žal je pač tako, da te brez fizičnega razkošja tudi duhovno bolj malo zadovolji.

Marta Pirnar