NICK CAVE AND THE BAD SEEDS

Hala Tivoli, Ljubljana, 3. 6. 2001

Nick Cave je s spremljevalno zasedbo The Bad Seeds eden tistih, ki v naših krajih vse od prvega prihoda leta 1987 beleži soliden, če ne zavidljiv koncertni obisk. Brez posebnih vzponov in padcev. Medtem se je zamenjala vsaj ena generacija poslušalcev, a očitno Nick uspeva pritegniti mlajšo generacijo ter zadržati del tistih, ki so ga spremljali v osemdesetih letih.

Letošnji nastop v Hali Tivoli pravzaprav ni postregel z ničimer, česar od njega v preteklosti že nismo dobili. K temu lahko vendarle prištejemo solistične izvedbe nekaterih pesmi z zadnjih dveh albumov, ki sta v celoti najbolj umirjena v njegovem opusu in sta nekako posredno pripomogla, da se je Nick vsaj na odru prebudil. Da je kot protiutež začutil staro nebrzdano strast in se spet razdal, s telesom in z glasom. Spremljevalna skupina, čeprav v zadnjih letih razseljena po vseh koncih sveta, se je uigrano odzivala na vse dinamične sunke Cavovega ekspresivnega glasu. Scenarij je bil kar preveč predvidljiv: v prvem delu večinoma pesmi z novega albuma No More Shall Apart in vmes vpletanje starih uspešnic. Te so prevladale v drugem delu koncerta, malo motnjo v programu je vnesel le z izvedbo raztreščene Saint Huck še s prvega albuma From Her To Eternity.

Očitno je Nick želel na silo združiti dva pola svojih čustev: umirjeno liriko z močnih verskim nabojem, a prekritim s svojevrstnim humorjem, in na drugi strani soočenje z destruktivno platjo, s preizkušanjem moralnih zakonov in trganjem glasbene forme. V koncertno izvedbo sicer umirjene As I Sat Sadly By Her Side je vnesel kar preveč energije, stoje, v pridigarski drži obrnjen proti občinstvu, drugače ne zna. Prepričljivejši je bil sam s klavirjem, tako je njegova interpretacija prišla do polne veljave in še enkrat je dokazal, da je eden najboljših pevcev v širšem pojmovanju rocka. Med izvedbo Into My Arms so se nad glavami občinstva začeli prižigati vžigalniki, roke so zaploskale v ritmu pesmi, Nick pa si ni mogel kaj, da ne bi množične geste pospremil s komaj opaznim smehom. Občinstva pač ne gre podcenjevati.

Koncert bi po večini značilnosti zlahka ocenil kot izvrstnega. Nick se zaveda vloge zabavljača, ve, da je del enega najdonosnejših poslov in da mora spoštovati nekatere zakonitosti, če želi v njem tudi ostati. Kajti nikoli ne veš. Znotraj si še vedno privošči potrebne odmike, da ga (še?) ne moremo uvrstiti med tiste, ki pridejo le na račun stare slave in na lahek način poberejo denar.

In če Nick sam po vseh teh letih iz sebe iztisne največ, kar zmore, se tega navzame tudi spremljevalna zasedba. Warren je večino koncerta preklečal na kolenih, tesno objet z violino, celo Blixa je bil večji del nastopa ne le priseben, ampak celo dejaven. Mick Harvey je še vedno tisti, ki iz ozadja drži niti koncerta v svojih rokah, tako da tudi drugi ne morejo počivati. Ali drugače, Nick Cave in njegovi The Bad Seeds so še vedno v vrhunski formi.

Janez Golič