MIRIAM MAKEBA

49. ljubljanski festival, Križanke, Ljubljana, 20. 6. 2001

Na začetku je nujna tale ugotovitev: ta koncert se je Ljubljani moral zgoditi in bi se ji moral že davno. Če bi se ji zgodil, recimo, še v obdobju »neuvrščenega socializma«, bi bilo to ravno ob pravem času - tako z vidika glasbene ponudbe v tistih letih v teh krajih, še bolj pa z vidika geneze glasbene in politične kariere te afriške osebnosti vsekakor velikega zgodovinskega in tudi ustvarjalnega pomena. Takrat je bila pevka in skladateljica zagotovo na vrhuncu ustvarjalne in izvajalske moči; pa tudi pomen njene glasbe je imel tehtnejše, večplastne razsežnosti, saj sta ga generirala teror belih oblastnikov v njeni domovini ter njen mednarodno odmeven in svobodoljuben politični angažman, hkrati pa se je to dogajalo v kontekstu neprimerno manjše ponudbe in skromnejšega poznavanja afriške popularne godbe na mednarodnem prizorišču. Časi so se bistveno spremenili, svoje pa je naredila tudi biologija.

Danes koncerti Miriam Makebe pri poznavalcih aktualne produkcije afriške popularne godbe nujno porajajo nelagodno razdvojenost: čustva so za, razum je skeptičen. Na eni strani so nesporno spoštovanje minulega dela in cenjenje zaslug za planetarno uveljavitev afriške kulture, pa nostalgija ob poslušanju že dolgo poznanega in radovednost, kako bo vse skupaj delovalo po vseh teh letih; ne nazadnje tudi zadoščenje, da se je njen koncert končno zgodil na domačem odru in pred avditorijem, dovolj napolnjenim z dobrohotno razpoloženim občinstvom. Na drugi strani se seveda porajajo primerjave z drugo koncertno ponudbo afriške popularne godbe v zadnjem času v teh krajih, za katero se da splošno ugotoviti, da ob relativni redkosti prinaša v glavnem vrhunske dosežke.

Tako je bil repertoar, ki ga je Miriam Makeba ponudila tega blagodejnega zgodnje poletnega večera občinstvu v Križankah, hkrati poligon za simpatičen izlet v preteklost, ko smo končno lahko »v živo« poslušali njene izvedbe legendarnih afriških hitov Malayka, Mbube in Pata Pata, a tudi za soočanje njene glasbe z aktualno realnostjo afriške popularne godbe. Pri tem sta jo še kolikor toliko dostojno odnesli ena ali dve pesmi z zadnjega albuma Homeland, preostanek repertoarja – še posebej pa samostojni nastop spremljevalne pevke – pa je že mejil na cenenost in nepotrebno patetiko. Če se je koncert pričel z nepotrebno predolgim glasbenim predstavljanjem posameznih članov spremljevalne skupine – že osnovno poznavanje dramaturgije koncerta, ki bi jo lahko pripisali tistim, ki danes skrbijo za Miriam Makebo, pove, da bi bilo treba skrajšano verzijo tega protokola umestiti kam drugam v njegovem poteku –, pa se je zato končal neprimerljivo učinkoviteje: prepričljivo in izvedbeno energično. Prav v dodatku se je še enkrat zaiskrila prava Miriam Makeba; ob tem smo si lahko ustvarili vsaj predstavo, kako so bili verjetno videti njeni nastopi v njenih najboljših letih. Njen močan glas, ki se značilno lomi, se je prepletel z glasovi članov spremljevalne skupine v dveh tradicionalno ubranih a capella pesmih tistega tipa, ki smo jih lahko zadnjič poslušali na njenem konec osemdesetih let izdanem albumu Sangoma. Nato so se v skupinski pesmi razživeli tudi instrumentalisti, za katere žal ni mogoče reči kaj več kot, da so spodobni spremljevalci, saj po tej plati koncert ni postregel z nobenimi presežki. In za sam konec konca – ter zelo verjetno tudi zadnjič na tem odru ali v teh krajih – smo se soočili z »golo legendo«, z Miriam Makebo samo in prepevajočo sklepno pesem sredi velikega odra Križank. Trenutki torej, ki ob vseh izrečenih pomislekih ostajajo v dolgem spominu. Ljubljana je legendarno Mamo Afriko sprejela več kot dostojno, dobila pa je to, kar ji je stara dama sposobna danes dati. Pošteno – in s tem smo lahko zadovoljni!

Zoran Pistotnik