42. JAZZ FESTIVAL LJUBLJANA

Križanke, Ljubljana od 28. do 30. 6. 2001

Letošnja, že dvainštirideseta saga o ljubljanskem jazzovskem festivalu je bila na hudi preizkušnji, zlasti po vseh žolčnih debatah, tipanjih pod rebri in suvanjih s komolci ob lanskoletnem programu festivala. Obe sprti strani, ki že dalj časa očitno zaradi samovolje enih ne najdeta skupnega jezika, se bosta še naprej bodli, to konec koncev le odseva dejstvo, ki ga je poudaril tudi sam umetniški vodja festivala (že drugo leto zapored), Oliver Belopeta: Da je jazz, avtohtona glasbena oblika afroameriške diaspore s stoletno tradicijo, v krizi. Zopet? Še ena prezgodnja osmrtnica, ponovna brca v temo? Pravzaprav, če je kriza, ali se ta izraža tudi na ljubljanskem festivalu?

Srž lanskoletne žolce je pregovorna napetost, dihotomija med strujo, ki jazz vrednoti le s historičnega vidika, konservativne pozicije, ki jazz vklepa v forme preteklosti, in strujo, ki v ukleščenju forme in očitnem malikovanju obrtniške ravni muziciranja vidi njen potop. Se pravi tisti, ki se jim »avantgarda« ne zdi heretična, v vseh paraformacijah, od free jazza dalje. Eni in drugi v sebi vidijo iste uničujoče prvine. Prvi operirajo z genialnim argumentom, dikcijo, ki se največkrat v vsej svoji banalnosti sliši takole: »To ni glasba!« Tisti, ki so malce bolj pronicljivi, raje govorijo o izpetosti tovrstne godbe, ki se le še »šlepa« na račun kulturnega mecenstva. Druga struja vidi v nazadnjaških nazorih prvih proces eksekucije jazza, mrtvo godbeno formo, žanr, ki bo samega sebe zadušil. Ob tem bode v oči povsem očiten ocvirek, da prvi očitno zavestno odklanjajo legitimen del jazzovske zgodovine, medtem ko jo drugi v obrnjeni optiki kritično vrednotijo, a je ne zavračajo.

Ljubljanski jazzovski festival že od začetkov hvalevredno spremlja obe srenji, zato me toliko bolj čudi ta groba delitev, prej orisana grobo in globalno, stvar pa se radikalizira, ko stopimo na tla naše male podalpske deželice, kjer očitno sprava ni možna. Lanskoletni festival je počastil delovanje častivredne vetrovne druščine kreativcev iz Chicaga, bratovščine AACM (Anthony Braxton, Muhal Richard Abrahms ...), in v goste pripeljal tudi vzhajajočo zvezdo jazzovskega mainstreama, pihalca Jamesa Carterja. Kljub temu ni zadovoljil apetitov vseh, zato je bila letos na plečih organizatorjev težka naloga, predvsem ob dejstvu, da se je število obiskovalcev manjšalo.

Letošnji program je bil zato očitno skrbno sestavljen: iz znancev predhodnih festivalov, ki so že zmagovito nastopili v Ljubljani (The Sun Ra Arkestra), težko pričakovanega italijanskega Instabile Orchestra, gostovanja Lawrencea »Butcha« Morrisa z Big Bandom RTV Slovenija, ščepca megazvezdništva v podobi Ala Di Meole, mešanja etno tradicij z jazzom z zasedbo oudista Rabiha Abou Khalila in iz freejazzovske all star bande Davida S. Wara.

Festival se je neuradno začel že s kozmičnim pohodom Sun Ra Arkestre (kot zamenjave za Lounge Lizards, ki so odpovedali turnejo zaradi Luriejevih težav z jetri) po ulicah Ljubljane. Prenašalci naukov pokojnega vodje, moža s Saturna, so z »mantro« Space is The Place popeljali množico ljudi po zvezdnih poteh ob Ljubljanici, po delu stare Ljubljane in Prešernovem trgu. Vesoljska ladja se je kasneje s štirimi člani posadke zasidrala v Klubu Gromka, kjer so uprizorili žmohten, krepko plesen nastop pred entuziastično publiko, več kot dober uvod v festival, ki se je v Križankah uradno začel naslednji dan.

Začetek festivala je pripadal jazzovski orkestraciji, tisti, ki nadaljuje linijo Ellingtona in sodobnikov z novimi prijemi. Kornetist (že nekdanji) Lawrence »Butch« Morris je eden njenih glavnih predstavnikov, z metodami, ki jih razvija že več kot dve desetletji in v katerih združuje improvizacijo in klasično, historično vlogo dirigenta. Njegove »conductions« (conduct + improvisation) mu dajejo možnost, da operira z živo materijo, opuščajo notiranje in soočajo glasbenika z njegovo osebno naravo, ki se zrcali v sposobnosti improvizacije; Butch jih nato aranžira. Morris je v zadnjih letih svojo metodo pripeljal tako daleč, da jo lahko umesti v katerikoli idiom, bodisi idiom klasične glasbe, folk in etno tradicij ali jazza, kot počne v big bandu starega kolega Davida Murraya. V podobnem položaju se je znašel tudi pred nastopom z Big Bandom RTV Slovenija, ki je po smrti Jožeta Privška znan po konformizmu in konservativnosti glasbenikov (ne vseh), ki jih le stežka premakneš. Že na začetku se je šušljajo o težavah, ki jih je imel Morris. Pa ne toliko zato, ker je prišel vsega tri dni pred festivalom, saj je to njegov običajen način dela, pač pa zaradi dejstva, da se imajo očitno nekateri v Sloveniji za velemojstre jazza, ki vse vedo. Tako si je kitarist Primož Grašič dovolil protestno oditi sredi priprav za nastop, dejanje, ki ga nesporno umešča v prvo kliko konfliktnih strani. Slaba komunikacija med Morrisom in člani orkestra se je kasneje pokazala tudi na odrskem nastopu, saj je od ljudi, ki na nekaj stežka pristanejo, težko izvabiti čarobne trenutke. Namesto burnega, iskrivega nastopa, v duhu spontane kolektivne improvizacije s številnimi prehodi in osebnimi odtenki, bravuroznim kontrapunktom in smelim tokom, smo dobili mlahav odsev malce preobrnjenih jazzovskih bigbandovskih form, plod lenobnih glasbenikov; bolj »conducted interpretations« (nova Morrisova interpretacija njegove metode) kot »conducted improvisations«. Morrisova frustracija se tudi na odru ni skrila ter se je ob drugem poskusu jasno izkazala v opustitvi početja in hitrem sklepu. Vendar si Butch vsega skupaj verjetno ne žene preveč k srcu, saj o navezavi med glasbo, ki nastaja ob spontanem muziciranju pod njegovim vodstvom, in samo metodo »dirigiranih improvizacij« odločno pravi: »Moja je metoda, koncept!« To predvsem pomeni, da odgovornost pri izvajanju te metode nosijo glasbeniki. Dejstvo, da je Morris s to metodo zelo iskan in da je sodeloval že z zelo cenjenimi orkestri, kaže le na to, da so naši glasbeniki zaradi oholosti in ozkomiselnosti nekaterih zamudili lepo priložnost.

Inovacija v bratovščini z disciplino je bila skrita formula srčnega moža s Saturna, kultne figure sodobnega jazza, katere pomen šele prihaja - Suna Raja. Ra, že od ranih začetkov navdušen nad orkestralno glasbo, je s svojo intergalaktično druščino vrhunskih in srčnih glasbenikov zgradil komuno, stanje duha, ki v delu sedanje Arkestre, pod vodstvom neumornega Marshalla Allena, živi dalje. Spoj znanstvenofantastične ikonografije zgodnje hollywoodske produkcije, mitoloških izročil starih civilizacij, mistike in kozmologije ter New Orleansa, free jazza, funka, rapa (!) in lastnih zvočnih inovacij z zgodnjimi elektronskimi stroji je že enkrat zanetil vesoljno revolucijo na ljubljanskem festivalu; ta dogodek se šteje za enega svetlejših trenutkov festivala. Kljub odsotnosti Suna Raja (s katerim je zasedba vedno »na zvezi«) in glede na poročila nezemeljskih bitij o odlični formi zasedbe smo tudi mlajši pričakovali razodetje. A ga žal ni bilo. Svetleča oprava štirinajstčlanske zasedbe je sicer začela huronsko, v maniri radostnega hrupa, ki je skozi nastop preraščal v uživaški swing z nenadnimi odkloni v kakofonijo, v vrtince pihalskih izbruhov odličnih »duvačev«, med katerimi je še vedno z močjo in bravuroznostjo blestel starosta in vodja Marshall Allen. Allen prek anten, usmerjenih proti Saturnu, vodi zasedbo od hipnotičnih inkantacij, kozmičnih psalmov, bluesa, Rajevih himen do nekaterih novih skladb sedanje Arkestre. V primerjavi s togo akademskostjo našega Big Banda je bilo pravi užitek gledati radostno, zavzeto in veseljaško igranje Arkestre, na meji celo z arhaičnim ritualom masovnega transa, kot v dobrih, starih Rajevih časih. Kljub vsemu pa se ni zgodila vesoljna izkušnja, epifanija. Morda zato, ker sem pogrešal Rajev sintetizator zvoka, katerega zvočne deviacije je malce neubrano nadomeščal kitarist Charles Ellerbe, močnejši glas, kot je bil v zlatih časih denimo tisti June Tyson, in nenazadnje tudi bolj enakovrednega pihalca Marshallu Allenu. Navkljub izletom v publiko, cirkusantstvom, izjemnim soliranjem, ritmiki pa se pozitivna avra prišlekov iz vesolja tokrat ni prenesla na publiko, njihov nagovor pa ni prinesel magije na prizorišče. A vendarle smo doživeli poučno srečanje z Nezemljani, ki tudi po »smrti« vodje pletejo navihan ovratnik, obroč okoli jazza.

Tudi začetek drugega dne je pripadal orkestru, in sicer v naših krajih težko pričakovanemu Italian Instabile Orchestra. Konglomerat vrhunskih italijanskih jazzerjev, zbranih pod vodstvom Pina Minafre, je prerasel v enega vrhunskih novodobnih jazzovskih orkestrov z avantgardnimi prapočeli, ki pa v zadnjih letih vedno bolj usihajo. Izjemna avtorska moč posameznih članov orkestra mu zagotavlja kontinuiteto in ubran material, ki ga sestavljajo sami člani zelo demokratične zasedbe. Hkrati pa to zagotavlja raznolikost glasbe, od radikalnih avantgardnih izletov, kot smo ga bili deležni ob skladbi in dirigiranju pozavnista in tubista Giancarla Schiaffinija, do prešernega mediteranskega zafravanja in lahkotnosti ob skladbi znanca, pihalca Carla Actisa Data, od pretanjenega, mojstrskega jazziranja ob vodstvu Gianluigija Trovesija do ponovnega, nenadejanega burkaštva Pina Minafre. Osemnajstčlanska zasedba je v igranju suverena, pompozna in predvsem sproščena, z izjemnimi posamezniki, ki v solističnem okolju vehementno zasijejo (predvsem Trovesi, ki je zopet italijanski jazzer leta revije Musica jazz). Muziko odlikujejo skrbni in duhoviti aranžmaji, raznolika skupinska dramaturgija in navihanost med tradicijo in novo glasbo. Žal je prvi vrhunec festivala in nasploh nastope večjih zasedb zaznamovalo katastrofalno ozvočenje, pravo diletantsko delo, ki je prefinjeno večzvočje včasih pretvorilo v mlako neizrazitih zvokov. Prava sramota!

Glavni magnet množičnega obiska drugega dne festivala je bil gospodič Al DiMeola, brezhibni kitarski virtuoz, mojstrski obrtnik poklica. In nič več! Meola je s sicer tehnično suverenim nastopom le dokazal, kako se lahko muzik iz tvorca zanimivih, navdihujočih, kreativnih zvočnih substanc prelevi v izžetega, brezdušnega rokodelca, ki ga malikuje horda željnih kitarskih paglavcev, ki onanirajo in brezumno orgazmirajo ob vsaki mojstrovi kretnji. Ti so dodobra napolnili prvi del avditorija Križank, ki jih je ravno tedaj pretreslo močno deževno neurje, ter kodrali živce vsem, ki godbo poslušajo, ter vidno tudi samemu Meoli, po katerem je neusmiljeno lil dež. Vidno premočen in rahlo nasršen, je kljub vsemu nastop flamenkastih odtenkov, brazilskih otožij in tehničnih vragolij ob variacijah nekaterih znanih strunskih viž pripeljal do konca. Po dolgih letih je ravno v Ljubljani zopet odigral solistični kitarski recital, ki je nakazal vse licemerstvo in breme ljudskega »mainstreama«, saj mu je bržkone samo njegova fama uničila intimo celotnega nastopa. Rabih Abou Khalil, libanonski kulturni izseljenec, živeč v Nemčiji, tudi sam prej del mainstreama kot marginale, je bil ob tem pred težko nalogo, saj jo je večji del publike po maliku jadrno ucvrl domov. Strunar arabske tradicije, enajststrunskega glasbila oud, lutnje, je znan po občutnem umeščanju lastne zgodovine in dediščine v jazz. Na nastopu so jo plemenitili čelist Vincent Courtois, bobnar Jarrod Cagwin, tolkalec Nabil Kahiat ter letos že drugič gost odra v Križankah, izjemni tubist Michel Godard. Nesporno je Khalil upravičil vlogo vodje kvinteta, z igro, ki je bila tokrat bolj umirjena, subtilna, ne toliko rokohitrska, ter z animiranjem ostanka publike z imenitnimi duhovičenji o Francozih in arabskih priseljencih. Že sama postava je nakazovala umirjen tok dogajanj, ki ga je tu in tam razburkal Godard z ritmiko in s solističnimi izleti. Oda Clintonovi znanki iz Bele hiše je bila s pohujšljivo zabelo in plesno udarnostjo višek nastopa. Večerni nastop Brizani Allstars Banda v klubu Cankarjevega doma sem utrujen izpustil, prav tako spontani jam Marca Ribota in E. J. Rodrigueza z domačo grudo, basistoma ŽigoGolobominTomažem Gromom, pihalcemBoštjanom Gombačomintolkalcem BlažomCeralcem v Klubu Gromka, ki je na lastno pobudo postal pomemben segment dogajanja ob festivalu, če ne že skoraj pomembnejši, vsaj kar se tiče spajanja vrhunskih gostujočih muzikov z domačimi nadobudneži.

Na sklepni dan festivala sem žal izpustil tudi nastop slovensko-ameriškega kvarteta Plan 9, projekt kitarista Igorja Bezgeta in saksofonista IgorjaLumperta. Nastop hrvaškega kvarteta treh prefriganih hrvaških muzikov, klenih jazzerjev Boilers, je potekal v izvrstni maniri z duhovitimi eskapadami zmerno boperske orientacije, s podajanjem skupinske igre in njenim razbijanjem na posamične solistične delčke. Impozantni »ritmaši«, basist Mladen Barakovič, bobnar Krunoslav Levačič in pianist Matija Dedič, suvereno udrihajo, petično solirajo in improvizirajo v akordnih zaporedjih in ritmičnih linijah, medtem ko pihalec Davor Križič na krilovki in trobenti umirja zvočni tok, mu daje otožne, bluesovske linije, včasih pa celo preveč zapade v odmaknjeno, hladno fraziranje šole jazzovskih »skulirancev«. Kvartet Davida S. Wara, veterana newyorškega free jazza in glavnega predstavnika sedanje ekstatiče bande odmaknjencev, je povsem upravičil vsa pričakovanja. Nastop ponuja namreč vihravo in drzno okolje veščim improvizatorjem, saj z neprekosljivim »guštom« izrabijo nastavke skladb (večinoma z zadnjih dveh plošč za Columbio, Goo See The World in Surrenderer) za drzne zvočne variacije. Ware, umeščen v postcoltranovsko tirnico energičnega, strastnega in globokega pihalskega vokabularja, je predstavil navdušujoče močne saksofonske arzenale, ki se gibljejo v nosilni melodiji in zunaj nje, v spoju izjemne moči in mehkobe. Hkrati pa je tokrat pustil obilico prostora trem vrlim muzikom, mehkim ritmičnim barvam kontrabasa Williama Parkerja, ki je z igro, grajeno na tolkalih, skelet zasedbe, v kateri imata lahko delo poliritmik Guillermo E. Brown in edinstveni pianist Matthew Shipp. Shipp je bil pravcato odkritje, saj je odločno prevzel vodilno vlogo, ki jo je vodil z impulzivnimi, perkusivnimi klavirskimi bravurozami. Izvrsten, vrhunski free jazz kot vrhunec festivala.

Marc Ribot in njegovi protetični Kubanci so v imenu Arsenia Rodrigueza odigrali perverzno fiesto, v kateri nesramno, puristom v poduk, prevračajo prvine kubanske glasbe, jo namenoma maličijo in pretvarjajo v del vokabularja novomeške downtown šole ter jo imenitno, podtalno v obliki plesne žurke strežejo publiki. »Shake your Booty« je bil zmagoviti klic E. J. Rodrigeza, ki je z osvajalnim tolkalskim ritmom zavedel publiko k miganju z ritnicami: ustavilo se ni niti ob Ribotovih značilnih kitarskih deviacijah, niti ob izvrstnih rojih nenavadnih tonskih intervalov izpod prstov izvrstnega Anthonyja Colemana na klaviaturah. Če so prvič v Ljubljani protetični Kubanci res delovali kot skupek umetnih delov v značilni novomeški postmodernistični mineštri, pa sedaj dokazujejo, da so izvrstna subverzija mainstreama, ki se mu očitno posmehujejo v brk.

V posmeh organizatorju gre njegova bojazljivost ob zadnjem nastopu protetičnih novomeških Kubancev. Resda se je nastop zavlekel, vendar so se neupravičeno ustrašili denarne kazni, s tem pa onemogočili edinstven dogodek, saj je bilo v dodatku napovedano skupno igranje Ribotove bande z Gombačem in Celarcem kot gostoma. S tem je ta izvrstna priložnost splavala po vodi, priložnost, ki jo mladi glasbenik nima prav pogosto, predvsem v Sloveniji. Navsezadnje bi bil koheziven element domače in tuje produkcije lahko eden izmed imperativov festivala, ki je letos zdržal pritiske, ponudil tri zanimive večere sodobnega in manj sodobnega jazza, z nekaj vrhunske godbe in s ponovnim prihodom ljudi v Križanke. Ali je s tem krize festivala konec? Kaj pa kriza jazza globalno? Morda naslednje leto, ki bo burno in zopet v znamenju dvoboja dveh struj, saj se je dvoletni mandat sedanjega umetniškega vodje festivala Oliverja Belopete iztekel. Letošnji festival lahko ponudi uspešen model za prihodnost in skico možne sprave ...

LukaZ