PATTI SMITH

Križanke, Ljubljana, 6. 7. 2001

Morebiti je Patti Smith izbor pesmi res prilagodila dejstvu, da je s spremljevalno zasedbo šele prvič nastopila pri nas, a bolj se nagibam k misli, da je bil to zaokrožen cikel njenega 'dobrega' boja in vzporeden oris osvobajajoče moči rock'n'rolla. Ta se pač najbolje kaže prav v njenih starih pesmih, torej tistih, ki jih je napisala v sedemdesetih letih in so jo ustoličile kot vodilno rockovsko izvajalko.

Uvodna, od The Byrds prevzeta So You Wanna Be A Rock'n'roll Star, je že nakazala osnovna izhodišča nastopa. Tu se je Patti pridružila drugim v vrtinčastem kitarskem drncu, strast rockovskega jezika je takoj povzdignila nad vsa nasprotja, na katera trči vzpenjajoča se rockovska zvezda. Kaj šele goreča, povsem solistična interpretacija njene zgodnje pesmi Piss Factory, v kateri opisuje svojo pot od neznosnih razmer za tekočim trakom v tovarniški hali brez oken do odločitve, da s tem naredi konec. In sama doda: »Bila sem tam, in sedaj sem tu.« Pokaže na oder in z gesto pove marsikaj. Oder je ni rešil le bednih razmer v tovarni, olajšal jo je tudi vseh tegob, ki so jo doletele v zadnjih letih. Sedaj je spet v stari formi. Z glasbo osvobaja duha, se približa bogu, kot sama opiše freejazzovske izbruhe, ki jih je tokrat dodala kar sama s klarinetom. Tega jo je učil prav pokojni mož Fred Sonic Smith. Posvetila mu je pesem Frederick, kasneje še Beneath The Southern Cross z albuma Gone Again, sestri je namenila Redondo Beach s prvega albuma Horses, z istega ni manjkala Gloria z deli njene zgodnje avtorske pesmi Oath. Osvobajajoča je v Pissing In The River, poklon črnskim zvezdam je Rock'n'roll Nigger, ameriškim beatniškim pesnikom je namenila poemo Holy, namesto pesmi About A Boy, posvečene Kurtu Cobainu, pa je raje izvedla kar njegovo Heart-Shaped Box. Z zadnjega, še dovolj svežega albuma Gung Ho, je izstrelila le kritiko pohlepu Glitter In Their Eyes.

Njeni intenzivni odrski pojavi se kmalu ni moglo upreti ne občinstvo ne spremljajoči glasbeniki. Ti so jo prvi del nastopa res zgolj spremljali, kot da se jih 'dejavnost' Patti Smith niti ne tiče, oni le korektno opravljajo svoj posel. Če se glasbeniki na odru dolgočasijo, kako naj polno uživa občinstvo? In spet je bila Patti Smith tista, ki je spodbodla oboje, Tony Shananah, Oliver Ray, Lenny Kay in Jay Dee Daughtery so se prebudili in pomagali podžgati občinstvo v enkratno rockovsko izkušnjo.

Njena neskončna vera v dobro je združena v himnični People Have A Power, ki jo je v stopnjujočem se podaljšku opremila s pozivi po nepokorščini kapitalističnim izkoriščevalcem. Ne glede na to, da se je še enkrat znašla v podobnem navzkrižju, kot ga je vzpostavila v So You Wanna Be Rock'n'roll Star, je vse dvome rešila z gorečnostjo, ki ji na rockovskih odrih skoraj ni primerjave. Je ena redkih v sistemu, ki ji lahko verjamemo brez slabega priokusa medijske manipulacije.

Ali je medtem res minilo skoraj trideset let?

Janez Golič