Letnik: 2001 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Marta Pirnar

FESTIVAL ROCK OTOČEC

Prečna pri Novem mestu, od 6. do 8. 7. 2001

Kot čistokrvni domačinki mi upam ne boste zamerili, če bom v temle sestavku nekoliko subjektivno naravnana v ocenjevanju letošnjega tridnevnega festivalskega snidenja, ki se je tudi letos dogajalo v Prečni pri Novem mestu. Rok Atuč'c, kot stoji zapisano na domačih spletnih straneh edinega našega (to je slovenskega) velikega rockovskega festivalskega spektakla, je prvi julijski konec tedna v naravna zelena nedrja, daleč stran od betona in novomeških tovarn, privabil približno 13.000 obiskovalcev in jih dodobra napojil s pivom in drugimi alkoholnimi ter brezalkoholnimi pijačami.

Presenetljivo odkritje petkovega večera se je zgodilo, ko so po vrsti domačih in nekdanjih domačih zasedb (Zablujena generacija, Odpisani, Šumski, Don Mentoni, Psihomodopop) na oder stopili domači rockerji Dan D, že vrsto let edini dokaz, da Dolenjci ne le dobro pijemo, pač pa tudi dobro rokamo in rolamo. Domačim proizvodom je seveda sledilo uvoženo meso. Asian Dub Foundation, znanci z nedavnega koncerta Rage Against The Machine, so na Dolenjsko prišli oprtani s povzorčenimi matrikami in z energičnim vzklikom »Slovenia«, ki je iz neslovenskih ust zvenel kot »Slovinija«. Tista »vinija« (brez Slo) je seveda najbolj hudomušno bodla v ušesa; a kaj, ko je publika pretežno pila pivo in je vprašanje, če so sploh dojeli nenamerno provokacijo. Energije seveda ni zmanjkalo; pravzaprav se je v mojem primeru za nekaj ur posvetila nazdravljanju z znanimi obrazi. Elvis Jackson in Dogma so tako bolj ali manj odzveneli mimo mnogih ušes obiskovalcev; to bi se po mojem mnenju zgodilo z vsemi, ki bi na oder prikorakali za Asian Dub Foundation. Taktično odmerjanje energije je šlo tako rahlo po zlu. Kljub slovenski zapečkarskosti in ozkogledosti pač še vedno prevladuje vodilo, da so tuji bendi atrakcija, naši pa prej nujno, pa najsi bo še tako dobro zlo. Seveda jim s tem vsi skupaj delamo veliko krivico, po drugi strani pa pomislite na resnično, zato še toliko bolj kruto dejstvo: medtem ko naših glasbenikov na slovenskih klubskih odrih skorajda ne moreš zgrešiti, so tuji, vsaj tisti svetovno znani, znotraj slovenskih meja veliko manj dostopni. Večerni ekskluzivni glasbeni gostje iz domačih in tujih logov so bili konec koncev zgolj organizatorski posladek, temno rdeča češnja na vrhu raznovrstne praznične kupe, ki je v kristalni posodi s pecljem vsebovala tako imenovane dnevne aktivnosti – te pa so prav tako zahtevale naporne organizatorske priprave. Seveda velja najprej omeniti blatne igre brez meja, ki večini protifestivalsko razpoloženih Dolenjcev pomenijo najmočnejši argument za to, da svojo mladež med zloglasnim vikendom priklenejo na domove s počitniškim »hausarestom«. Pa se s tovrstnimi zlobnimi in nevednimi jeziki nima smisla prerekati. Vsekakor je blatni nogomet vžgal, misice in mistri blata so bili imenovani in nagrajeni, telesne poslikave so se izvajale brez prestanka, Loesje pa so si tudi na Rocku Otočec izmišljali nova rekla, ki držijo kot pribita. To seveda ni vse, čemur so se lahko predajali kreativne spremembe potrebni obiskovalci, dejstvo pa je, da so bili vsi po vrsti najbolj potrebni piva (zaradi vročine) in glasbe (zaradi samega namena festivala). K slednji se zdajle dokaj nerada vračam zato, ker sem se sobotnemu rajanju in pogledovanju na oder morala zaradi višje sile odreči; vse, kar lahko o sobotnem večernem dogajanju namignem, je to, da so si kritični jeziki edini, da so bili Shyami »zakon«, in s tem sem se morala zadovoljiti tudi sama. Zato pa se mi v spominu toliko bolj navdušujoče svetlika nedeljska večerna bira. Nina iz Tabu je od sebe kot po navadi dala vse in kontrast med energičnim odrom ter bolj ali manj pasivno, čisto po nedeljsko razpoloženo publiko je bil prav žalosten. Ali je bila temu res kriva nedelja, dve zaporedno prekrokani noči ali pa za Dolenjce značilno akutno pomanjkanje aktivnega navdušenja, ostaja skrivnost. Kar se slednjega tiče, se moram postaviti Dolenjcem v bran in povedati, da je bila poleg »čistokrvne« prisotna tudi mešana publika, ki se rada pokaže tudi v ljubljanskih lokalih. Vsekakor bo treba naslednje rodove, bodoče obiskovalce tega tradicionalnega praznika, vzgajati za aktivno ritmično gledanje in poslušanje. Kajti kar je sledilo, vsekakor ni bilo vredno stoičnega strmenja na nekaj metrov višji podij. Novomeškim Wet Bed je kot domačinom z energičnim repertoarjem še uspelo zdrmati nekaj tisočglavo množico. Seveda so izstopali domači privrženci in vrstniki nadvse obetavne in karizmatične zasedbe, ki ji prerokujemo plodno in uspešno kariero. Vse kaže, da se bodo ure, preživete pred televizorjem, naravnanim na Vivo Zwei, le obrestovale. In prav je tako.

Medtem ko Wet Bed televizijske glasbene kanale za zdaj (!) samo gledajo, drugi po njih nastopajo. Living Colour sicer že dolgo niso stalni gostje, so pa svoje čase, v začetku devetdesetih let, poskrbeli za to, da jim je iz rok jedla tudi Hala Tivoli. Mnogi z živim spominom na tisti junijski dan v letu 1993 so se osem let kasneje veselili nastopa originalne zasedbe. In mnogi med njimi so bili razočarani. Brez pravega koncepta, medsebojne članske energije in s prisiljeno mero zanosne gorečnosti so Living Colour glasbeno sicer naredili vtis, pričakovanj pa vendarle niso upravičili. Čeprav moram reči, da mnogi nismo bili tako zelo razočarani. Dobra volja je ostala neokrnjena – konec koncev je najboljše šele prihajalo.

In to res najboljše. Kajti prepričana sem, da takšnega direndaja v srcih poslušalcev marsikdo ni sposoben pričarati. »Mama,« s'm reku, »jst grem na Fun Lovin' Criminals!« mi je med veselim drencanjem ves navdušen dahnil na uho simpatičen neznanec. Mladoleten gor ali dol, zlato mamo ima. Fant bi bil sicer prikrajšan za uro nepozabne »smoooooth« in seksi predstave, v kateri so nam Fun Lovin' Criminals dali vedeti, da dobro »špilajo« tako v glasbenem kot igralskem smislu. Moraš pa že imeti nekaj v značaju, da ti z obraza nikoli ne izgine eden najbolj seksi nasmeškov v zgodovini rock'n'rolla. Govorim seveda o Hueyju, glavnem »jokerju« zasedbe. A to še zdaleč ne pomeni, da zanemarjam druga dva člana zasedbe. »Fantastično!« kot je nekajkrat ponovil neki drugi neznanec, ki se je na lepem znašel na moji desni. Žal so to fantastičnost mnogi dojemali drugače. Vsesplošnega rajanja publike na izbrane melodije, kot nalašč primerne za poletje, ni in ni hotelo biti. Toda zabavni Newyorčani se hvalabogu niso pustili motiti. Konec koncev še vedno velja, da se med festivalskimi evforijami vsak pač zabava po svoje. S pivom ali bambusom, pod odrom ali ob točilni mizi, leže ali stoje. Sicer pa, kot se je glasilo sobotno reklo Francija Keka, »glavno, da ni snežnih zametov«. Pa še te bi brez dvoma preživeli.

Marta Pirnar