CHICK COREA NEW TRIO

No Borders Music Festival, Trbiž, 15. 7. 2001

Veliko špansko srce, razpeto med preteklostjo in prihodnostjo, ujeto v relativno sedanjost, bi lahko parafrazirali zadnji projekt pianista Chicka Coree, s katerim se sprehodi po svoji štiridesetletni glasbeni karieri. Pozicija navideznega zvočnega križišča mu omogoča manipulacijo z elementi iz začetnega obdobja, ki jih s številnimi improvizacijami oplemeniti in jim doda aktualno svežino. Pri tem ne izgubi prepoznavnosti, čeprav se včasih radikalno izmakne njenemu okvirju in se prepusti sodobni zvočni in predvsem ritmični avantgardi. Če k temu prištejemo še neverjetno sproščenost in odrsko teatralnost ter nenehno koketiranje s publiko, ki je ta izziv sprejela, je rezultat lahko samo enkraten glasbeni dogodek, kjer se je komunikacija prenašala z odra v parter in iz parterja na oder.

Z ogrevalnim standardom How Deep Is The Ocean Irvinga Berlina se je koncert prevesil v predstavitev gradiva z zadnje plošče Past, Present and Futures. Vsi trije časovni trenutki so se v avtorskih skladbah (razen standarda Jitterbug Waltz Fatsa Wallerja) združili v dokaj tipično »coreajevsko« klavirsko improvizacijo, vendar z zelo veliko prostora za ritmični del, s katerim sta izvrstna Avishai Cohen na kontrabasu in bobnar Jeff Ballard vnašala posamezne segmente v zvočni izraz, po potrebi pa se jima je z raznimi priložnostnimi tolkali pridružil tudi sam Chick Corea. Poigravanje z melodijami in neobičajni, hitri ritmični prehodi v skladbi The Revolving Door ter romantični pejsaž domačega ognjišča v skladbi Ana's Tango so v spontani uigranosti omogočali vsem trem glasbenikom enakovredne solo sekvence, ki so se navadno končale v bogati harmoniji osnovne melodije. Kljub temu so v tej strukturi obstajali številni prehodi, ki so s podvojeno ali celo potrojeno ritmiko pomenili vezni člen med posameznimi deli skladbe, glasbeniki pa so s subtilnim provociranjem občinstva dosegli še dodaten ritmični odmev iz publike. Tudi rožljanje s ključi v dodatku, ki se je sprevrglo v drugi stavek Rodrigovega znamenitega dela Concierto De Aranjuez, je pomenilo izziv za vse prisotne, ki jih je z dirigentskim humorjem Dannyja Kaya vodil Chick Corea. Stoječe ovacije, vzkliki navdušenja in glasno udarjanje z nogami v lesena tla so bili tako posledica zares izvrstne predstave glasbenikov ter izraz navdušenja glasne jazzovske publike, ki se je v poletnem nedeljskem večeru zbrala pod šotorom v Trbižu, sam trio pa priporočam domačim organizatorjem jazzovskih koncertov.

Gregor Bauman