KONFRONTATIONEN 2001

Nickelsdorf, Avstrija, od 20. do 22. 7. 2001

Vas v deželi sončnic, nizke vinske trte in širnih nižinskih planjav z lenobnimi cestami in še bolj lenobnim ozračjem, Nickelsdorf, v sebi skriva pravi biser za vsakega ostroumnega godbenega uživača. V mestecu ob avstrijsko-madžarski meji, kjer čez dan praktično ne uzreš žive duše, se enkrat na leto naseli pisana druščina vrhunskih umetnikov, glasbenikov, mislecev, entuziastov, in če hočete čudakov, ki nehote v stremljenju k marginalizirani godbi ideološko odklanjajo mehanizme kulturne trgovine na debelo. Če sem prav razumel Miho Zadnikarja, lahko odhod v Nickelsdorf in početje tamkajšnjih godbenih »odmaknjencev« docela enačimo z odhodom v Genovo, kjer so ravno tisti čas potekali antiglobalizacijski protesti. Če pomislimo na socialne implikacije svobodnih improviziranih godb, v odklanjanju tržnih niš, mehanizmov popularne cvenkarske kulture, z uvajanjem nehierarhičnih principov, poveličevanj osebnostne note in svobode brez omejujočih struktur, na njeno uhajanje klasicizmu, tradiciji, prek katerih se vršijo subtilni procesi družbenega nadzora, potem smo na pravi poti. Čeravno tudi svobodno improvizirana godba ni brez lastnih problemov, kontradikcij in dihotomij. In ravno to jo ohranja vitalno in kontroverzno hkrati, v kontinuirani samorefleksiji in kritiki lastne ranljivosti, ki odmeva z vsakega nastopa v Nickelsdorfu ter se kasneje širi v bistroumnih debatah gostilniških miz Jazzgalerie vse do jutra in v naslednji dan, če je treba. To so ljudje, ki so ustvarjanje podredili raziskovanju in kleni umetniški integriteti, zaradi katere včasih životarijo, le v imenu umetniške svobode, ki v jedru ostaja umetnost v tem, da ne zapade v mehanizme potrošništva na veliko in se ne pretvarja v dobrino udobne, pasivne kontemplacije čredništva kot skritega načrta kapitalističnih tehnokratov. Hans Falb, organizator in duša festivala, je v uvodniku k festivalu zapisal: »Problem glasbe 21. stoletja ni več v kreaciji dela absolutne vrednosti. Izziv prihodnosti bo pobeg od prevladujočih klišejev in v ustvarjanju unikatnih situacij, ki se ne morejo ponoviti.« Že dvaindvajsete Konfrontacije so jih v treh večerih ponudile mnogo, premnogo za konkretno analizo, kritiko, saj se v Nickelsdorfu kar naenkrat znajdeš v vrtincu dogajanja, ki spominja prej na družno srečanje glasbenikov in poslušalcev, na prijateljsko druženje v vsej drznosti, srčnosti in radikalnosti posluha.

Sluh smo prvi dan zaradi težav na poti nastavili šele drugim nastopajočim, danskim eksperimentalnim elektronikom Aeter, triu, v katerem prevladuje glas pevke Gry Bagoinen, raztezujoč se od grgranja vode do prelestnih vokalizacij, ki spominjajo na Bjork. Forma pop produkta pa le za hip prevzame njihovo glasbo, saj ta raje brska in išče po zvočni abstraktnosti elektronskih glasbil: vzorčenju zvokov, procesiranju visokofrekvenčnih tonov, moduliranju in oscilacijah s filtri in efekti, kreiranju ritmičnih zvočnih zank in vizualizacij, ki tvorijo zvočno sliko, omamni, a perverzni trip hop. Improvizirajoči element je priskrbel gostujoči berlinski kitarist Olaf Rupp, nam znan iz dueta Beastieshopbeach, na akustični in električni kitari. Predvsem s prvo je predstavil nekaj bravuroznih izletov pri prebiranju strun v mutantnem flamencu. Nasploh ne preveč navdihujoč nastop, a v svežini še vedno za kilometre odstopa od razvodenele, trendovske produkcije. Organizator festivala vedno poskrbi tudi za rodno grudo, domače glasbenike, ki mu velikodušno priskočijo na pomoč pri pripravi festivala. Letos so med vedno bolj cvetočo avstrijsko srenjo izbrali kvartet pianista Hannesa Loschela, ki pota ubira v jazzovskem idiomu in izven njega, v rockerskih vodah, eksperimentu, improvizaciji in delikatnih, zapletenih skladbah, nabitih s perkusivnimi elementi, repetitivnimi vzorci in metronomsko natančnostjo dialogov klavirja in bobnov. Loschel na klavirju, Martin Zrost na pihalih in električnem basu, Paul Skrepek za bobni in Peter Herbert na kontrabasu so se predstavili v zelo dobri in zreli luči, ki pa jo je zasenčil finale prvega dne, nastop tria Barryja Guya, Marilyn Cryspell in Raymonda Strida. Predvsem Strid je bil odkritje dneva, tolkalec, o katerem njegov kolega Mats Gustafsson pravi, da je »kralj Švedske«. Zvočno nasičena, hitra, impulzivna improvizacija, bliskoviti dialogi, nebrzdani glissandi po basovskih strunah Barryja Guya, roji tonov sicer nežne Cryspellove in hiper spremljava Strida, peklenski free jazz, a le toliko, kolikor se v popolni spontanosti trenutka radikalno distancira od njega v kompleksni zvočni avanturi, ob kateri strižejo ušesa.

Drugi dan se je začel z zgodnjim koncertom elektronskih improvizatorjev, britanskega kvarteta Ticklish v zvočni govorici dveh prenosnih računalnikov (Kev Hopper, Phil Durrant), semplerja (Richard Sanderson) in vizualij Roba Flinta. Ob tem se je dogajanje preselilo v bližnji Kleyehof, zapuščen hlev sredi polj, prizorišče prvih porodnih krčev konfrontacij, preurejen v galerijo (kjer je nemška fotografinja Nicole Aders razstavljala portrete naših junakov, posnete v New Yorku, Nickelsdorfu, Wuppertallu in Berlinu), impro točilnico, še en razstavni prostor (ki je gostil lesene kipe) in dvorano, ki je bila ravno pravšnja za abstrakten zvočni vokabular in omamne vizualizacije britanske četverke. Kot je že v navadi, si kot gledalec tovrstnega koncerta omejen ob pomanjkanju odrske akcije na zgolj goli fenomen zvoka, ki v primeru Ticklish prehaja iz minimalnih nastavkov v gost hrup, v razpadajoče zvočne ploskve, ki se lomijo ob pokih, šumih in motnjah, v katere se včasih tiho prikradejo tudi konkretni ritmični udarci plesnih beatov, ter zopet poniknejo v daljšem zvočnem popotovanju. Impresivno tudi zaradi posrečene kombinacije zvočnosti in slike.

V mrzlem in deževnem večeru se je dogajanje vrnilo v krčmo Jazzgalerie, kjer sta dež in piš vetra stalno krojila ambient večera ter vplivala tudi na zvočnost. Večer so uvedli naši znanci iz kluba Gromka, kvartet Four In One (Johannes Bauer - pozavna, Luc Houtkamp - saksofon, Martin Blume - bobni in Dieter Manderscheid - kontrabas), zopet s prepoznavno organskostjo, s katero v strukturo vehementno umeščajo improvizacijo, ter ponovno z Bauerjem v glavni, nosilni vlogi odrskega dogajanja v impulzivni, inovativni igri na pozavno. Sledil je vrhunec festivala, nastop, ob katerem ti zastane dih in se naježi koža. Na festivalu so letos prvič uvedli serijo intimnih razsežnosti, The Art of The Solo, kot najzahtevnejši del že tako idiosinkratičnega jezika vsakega improvizatorja. Prva čast letos je pripadla JohnuButcherju, britanskemu veleumu na pihalih, inovatorju širokih razsežnosti, diplomiranemu fiziku, ki se raje kot udobju državne službe predaja majavemu polju improvizirane in eksperimentalne glasbe (obširen portret Butcherja lahko preberete v aprilski številki Muske iz leta 2000, avtorstvo Davida Brauna). Butcher - predstavnik britanske veje improviziranja, razširjevalec in inovator razširjenih tehnik igranja saksofona, nadaljevalec linije raziskovanj Evana Parkerja - je ves čas solo recitala na sledi zvoka v osupljivi koncentraciji, s katero tvori zvočne »fiksacije« - polne alikvotov, nenavadnih zvokov, večglasja, komaj slišnih registrov, manipulacij z zrakom v cevi, jezičkom in gromozansko pljučno kapaciteto ob tehniki krožnega dihanja. V teh svobodnih izlivih pa je navidez neka logika, krogotok zvočnosti, ki jo Butcher neprekosljivo gradi in nadzoruje. Cageeva maksima »pustiti zvoku, da je to, kar je« v njegovih rokah in pljučih dobi nove dimenzije in estetski naboj. Vrhunsko in magično obenem, saj smo ves nastop le bolščali in povsem odmislili dež, ki nas je pošteno močil. Zato je naslednji nastop prevejanih starih lisjakov, dveh strunarjev, francoske kontrabasistke Joelle Leandrein portugalskega violinista Carlosa Zingara, ter nemškega veterana izbranih bobnov Paula Lovensa,kar malce zbledel. Vrhunska arco akcija, bravurozni glissandi lokovskega drgnjenja strun ob tokrat razpoloženem Lovensu, ki ni samo barval zvoka s činelami in drsenjem z lokom po njih, pač pa je kar konkretno udrihal, ko je interakcija dosegala vrelišče. Navdušenje obiskovalcev so seveda dvignili njegova legendarna pojoča žaga, ki je nekajkrat urezala po zraku, ter humorna grimasa in brundanje Leandrove s komičnim vložkom. Nadaljevanje večera bi mirno lahko preskočil ob dokaj povprečnem »chill out« nastopu avstralske trojice Tipper Gore, ki jo gonita člana cenjene avstralske zasedbe The Necks, bobnar Tony Buck (prej Ground Zero, hibridni Kletka Red in sodelovanja z Johnom Zornom) in basist Joe Williamson, skupaj s kitaristom Ricom Potentejem. Napovedani kot subverziven podtalen dub rock, so očitno subverzivne elemente pustili v »deželi tam spodaj« ter jo dokaj povprečno urezali v gruvajočem ritmu funka, dub eksotike, prežvečenega Hendrixa in kakšne ovenele Marleyjeve klasike, s katero so prvič na festu razmigali sedeče riti. Te so začele poskakovati ob gostujoči hip hop gverili Dalek, trojici širokohlačnih teroristov iz New Jerseyja (MC Dalek, DJ Still, Ocktopus), ki prvine gobčne ulične kredibilnosti in trdih lomljenih ritmov zamenjujejo za agresivne hrupne izpade v najboljši maniri praočeta noisa Merzbowa. Bratje britanske naveze Techno Animal so prava pravcata hard core hip hop subverzija z beatniškim nabojem in drzno inovativnostjo. Ob vinu, neposrečenem sukanju plošč, spoznanju, da so tudi nekateri glasbeniki ponočnjaki in spužve, pripravljeni na paritveni petelinji ples z »lepotico dneva« v kletnih prostorih domačije, smo šli počivat za veliki finale sklepnega dne.

Najprej smo žal prespali drugi solistični recital v seriji, tokrat izpod prstov Joelle Leandre, in na našo žalost ujeli solistični vokalni recital že razvodenele in uvele avant kokete newyorškega downtowna Shelley Hirsch, ki je deloma ponovila recital Blue, ki ga je lani uspešneje uprizorila v Cankarjevem Domu kot branilka barv festivala Mesto Žensk. Resda so njene vokalne modulacije in mutacije glasu impresivne, toda ko jo doživiš večkrat, delujejo prej groteskno kot navdušujoče. Njene kvazi kabaretne finte niso vžgale niti v krajšem duetu z Leandrovo, zato smo pričakovali več od dogajanj v Jazzgalerie. In to upravičeno z vrhunskim pihalskim triom dveh Britancev, Johna Butcherja in Evana Parkerja, in švicarskega glasbenika Hansa Kocha (sicer člana hardcore chamber music tria Koch/Schutz/Studer). Vrhunski trio saksofonov (alto in soprano) ter klarinetov je uprizoril točo alikvotov, zvočnih invencij v tehniki in ubrano igro enakovrednih partnerjev, ki so najbolj impresivno zazveneli v troigri soprano saksofonov v neprekinjenem večglasju krožnega dihanja, ki je v kontinuiteti dobilo nenavadne zvočne razsežnosti elektronskega zvočnega vira. Abstraktna igra, abruptni, prekinjajoči zvoki in miniature Parkerja in Butcherja so lepo sovpadali s temačnimi, otožno obarvanimi zvoki Hansa Kocha, ki je na koncu v pogovoru malce potožil le o tem, da Parker z značilnim krogotokom večplastne zvočne gmote, ki jo počasi razvija, preveč nakazuje enodimenzionalen tok improvizacij; to je bilo močno opazno tudi na odru. Sledili so še eni letošnji znanci kluba Gromka, hard core impro trio Konk Pack (Thomas Lehn - analogen sintetizator zvoka, Roger Turner - tolkala, Tim Hodgkinson - namizna kitara in klarinet). Lani so bili absolutni zmagovalci festivala, letos pa so priklicali nadse nesrečo v podobi Shelley Hirsch, ki je nadvse banalizirala njihov nastop; Lehn ne vleče več zvočnosti z neprekinjenim igranjem, deluje kar preveč rezervirano (spekuliramo, da zaradi spora po nastopu v Gromki, ko sta mu starejša, izkušena gospoda kot »prišleku na sceno« zabičala, da se mora naučiti tudi malo manj igrati), medtem ko Turner in Hodgkinson večkrat zapadeta v povsem konkretno rockanje in abstraktne prijeme. Zadnji letošnji solo spev je pripadal nemškemu pianistu, sedaj prebivalcu vetrovnega mesta Chicaga, Georgu Graweju, ki je uprizoril naporen, neprekinjen, globoko koncentriran nastop, križanec med jazzom in improvizacijo. Po dokaj ekspresivnem in glasnem kreativnem solo nastopu je prišel čas za tiho subtilno muziciranje, novo estetiko v improvizaciji, v njenih elektroakustičnih derivatih, izhajajočih iz zgodnjih nastavkov britanskih AMM in njihove plastovite godbe, usmerjene v pomen in rabo zvoka, ne le v estetske, pač pa tudi strogo ideološke namene. Mlajša avstrijska impro in elektronska srenja spada v sam vrh tovrstnega početja. Na odru so se pojavili trobentač Franz Hautzinger, kontrabasist Werner Dafeldecker in gosta, japonska mojstrica visokofrekvenčnega maličenja našega sluha, Sachiko M (Matsubara) s praznim semplerjem, ter starosta klavirskega minimalizma in improvizacije ter interpret sodobne klasike John Tilbury. Zvočni minimalizem in redukcijski prijemi so naleteli na manj primerno okolje prizorišča na prostem, kjer so zvočno sliko nenehno motili zunanji dejavniki. Glasba, ki gradi na invenciji, počasnem razvijanju zvočne gmote in močni senzibilnosti vpletenih, Hautzingerjevi manipulaciji zraka v cevi, reinvenciji zvoka do neprepoznavnosti, Dafeldeckerjevi minimalni angažiranosti na basu, Tilburyjevem zvenu, barvi in dolžini osamljenih tonov in posegov v drobovje klavirja ter Matsubarini modulaciji visokih frekvenc električnega signala prek praznega semplerja, spada v intimen, zaprt prostor: zahteva ustrezno akustiko in še posebej prisebno udeležbo poslušalca. Sledil je veliki finale, vrhunec večera v veličastni podobi novega orkestra Barryja Guya: Barry Guy New Orchestra. Guyev orkester je prispeval skorajda tretjino vseh nastopajočih na festivalu. Desetčlanski barviti orkester je z zanosom, žarom in neprekosljivo udarnostjo in vratolomnostjo izvedel Guyevo novo grafično skladbo Inscape-Tableaux, spisano za angelsko Marilyn Cryspell, osrednjo figuro zasedbe, in Parkerjev trio (Parker/Guy/Lytton). Orkester je prikazal izredno disciplino in koordinacijo ob Guyevem dirigiranju; zasedbo vodi po vihravih, udarnih delih free jazzovskih eskapad in crescendov, krajših, liričnih klavirskih izlivih Cryspellove, vratolomnosti Parkerjevega soprana, levjih krikih ranjenega Matsa Gustafssona, otožnih barvah klarinetov Hansa Kocha, iskrivih izletih trobilcev Bauerja, Herba Robertsona in Pera Akeja Holmlanderja ter tolkalskih kanonadah Raymonda Strida in veterana Paula Lyttona. Skupinsko orkester z obilico domišljije in drznosti pluje med harmonijo in disharmonijo, blagoglasjem in hrupom, redom in kaosom, strukturo in svobodo; in verjetno je eden od letošnjih vrhuncev kolektivne improvizacije. Dostojen finale izjemnega festivala, ki še dandanes odzvanja v ušesih.

Entuziazem organizatorjev, prostovoljnost sodelavcev, dovolj izobražena in zahtevna publika ter hipokrizija trenutnega zeitgeista so naklonjeni godbam »brez zgodovine«, razen svoje. Pluralizem improvizirane godbe, njena širitev, historična reinterpretacija zgodnjih dni, nove estetike, zvočni principi, tehnologije so idealen teren za žolčne debate in akcijo. Skriti subtilni subverzivni naboj teh godb zopet raste, s tem raste tudi njihova aktualnost. Dokaz za to so festivali, kot so Nickelsdorfske konfrontacije, ustvarjene z lastnim znojem; v dobi, ko je dotacij kulturnih državnih institucij in štipendij marginalni kulturi (marginalni samo v perspektivi državnih aparatov in kulturniškega snobizma in elitizma) vedno manj, nekateri vendarle kljub nenehnemu tveganju preživijo zaradi gole ljubezni do godb. Hans Falb bi verjetno z veseljem v k... poslal tiste pametnjakoviče, ki si brez konkretnega kritičnega vpogleda v lastni oholosti in samovšečnosti upajo trditi, da so tovrstne godbe umrle v sedemdesetih letih in da životarijo le na račun državnih podpor. Ljudje, ki so bili letos v Nickelsdorfu, vedo, kje je ustvarjalnost in kdo je resnična pijavka tovrstnih skladov. V Nickelsdorfu jih ni ...

LukaZ