23. MEDNARODNI JAZZ FESTIVAL SAALFELDEN

Saalfelden, Avstrija, od 24. do 26. avgusta 2001

Vročinskemu valu se letos ni izognil niti alpski Saalfelden, tako da so bili sobotni in nedeljski popoldanski koncerti v šotoru kot v savni, za glasbenike in za obiskovalce. Vendar to ni niti najmanj zmotilo Petra Brötzmanna s Chicago Tentetom in Williamom Parkerjem: z naskokom je prikazal najboljši koncert šotorskega dela festivala. Brötzmann in druščina so pokazali vse značilnosti odličnega koncerta. Dodelan koncept in dramaturgija, odlične kombinacije glasbenikov, iz katerih so bruhali izvrstni soli, in presenetljivo izrazita dinamika, ki doslej ni bila ravno Brötzmannova prepoznavnost. Koncert sta uvedla komada in dirigiranji čelista Freda Lomberga-Holma in saksofonista Matsa Gustafssona, nato pa je prišel na vrsto 45-minutni Brötzmannov Stone Water, ki je v Saalfeldnu zaživel v novi preobleki in po zaslugi ritmične sekcije (Hamid Drake, Michael Zerang, William Parker, Kent Kessler) z izrazitejšimi afroarabskimi elementi. Ken Vandermark s klarinetom in Joe McPhee s sopranskim saksofonom sta kot nasprotje huronskimi saksofonskim izlivom trojke Brötzmann, Gustafsson, Mars Williams dodala nekaj jazzovske romantike, pozavnist Jeb Bishop pa je večji del koncerta z vrhunskim igranjem držal vsebinsko ravnotežje med pihalno in ritmično sekcijo. Opazno je bilo še nekaj: tentet z gostom je edini postregel z neklišejskimi, a kljub temu bolj naravi jazza primernimi sklepi komadov, ki so dodobra zmedli tudi občinstvo, navajeno vsega simetrično pravilnega. Na letošnjem Saalfeldnu sem najbolj pogrešal prav to: Kakšno nepredvidljivost, morda kanček spremembe v umetniških konceptih starih mačkov, morda neobičajen nagovor občinstva. Nekaj tistega, kar potrebuje vsak, ki desetletje ali več hodi na isto prizorišče in gleda vsako drugo, tretje leto iste glasbenike. A se ni zgodilo, z eno izjemo. Kimmo Pohjonen. Vzhajajoča zvezda nordijske scene, ki se je pred leti v skromnejši luči predstavil na festivalu EBU v Portorožu. Od takrat do danes je Kimmo osvojil nekaj pomembnejših evropskih odrov. Predvsem zaradi dodelanega scensko glasbenega nastopa, kjer mu je igranje na harmoniko le osnova za spektakularno predstavo zvokov in ritmov, ki jih nasnemava z vsestransko uporabo harmonike. To na trenutke spominja na kitarski ekshibicionizem Hendrixa. Pohjonen do obisti izkoristi obvladovanje efektov, še pred tem pa z izjemno koncentracijo križari med finsko ljudsko melodijo in ekstatičnim raztegovanjem meha, podprtega z nadzorovanim glasovnim hrupom in odličnim oblikovanjem luči. Morda ves nastop za trenutek pusti hladen vtis, ker je v glasbenem delu morda za kanček premalo čustev, a fant res da vse od sebe - in skupek slišanega in videnega je več kot markanten. Kimmo Pohjonen je primeren za vse vrste odrov. To je njegova velika prednost v prihodnosti.

Med tistimi rednimi gosti Saalfeldna, ki sem jih uspel videti, kot so Louis Sclavis, Henri Texier in Dave Douglas, nihče ni razočaral. Za francosko zvezo je sploh treba reči, da ji je uspelo nadgraditi studijski zapis na ploščah; tega za nekatere mačkone še ne morem reči. Bobnar Jim Black vsebinsko razbitega albuma Alas No Exis ni uspel oživiti na odru, vsenaokrog hvaljeni Norvežan Tygve Seim pa je tudi zamudil koncertni vlak in ostal zavezanih rok pred notnim pultom. Prvi solo brez not šele v tretjem komadu?! Dave Douglas je bil tokrat v družbi nizozemskih mojstrov Mishe Mengelberga in Hanna Benninka ter basista Brada Jonesa. Standardi v takšni zasedbi seveda ne morejo zveneti drugače kot dobro, a po petnajstih slišanih koncertih bi od njih potreboval potezo, dve več, da bi me navdušili. Zato so tisti, ki nastopijo prvi dan, v prednosti. Čeprav je Henry Thredgill po imenu predstavil nov projekt, to ni bilo nič drugega kot malce spremenjena različica odličnega Make A Move, vendar s slabšimi glasbeniki. Pianist Andrew Hill se je vrnil z zmagovitim albumom Dusk in z dobrim koncertom, Ex Orkest pa so žal zapravili priložnost kariere, saj so se preveč omejili na rockovsko zgodovino in jo našemili z ducatom "jazzovskih" instrumentov. Vseeno je njihov največji hit iz časov sodelovanja s Tomom Coro zažgal. Prvi zvezdnik festivala po kriterijih medijev, pianist Gonzalo Rubalcaba, je ostal ujet v neštetih izpeljankah dobrih nastavkov, ki pa jih ni znal zaokrožiti v celoto. Nov stil? Če je, ostaja na plitvini. Drugi zvezdniki Medeski Martin Wood pa tudi z gostoma Marcom Ribotom in Marshallom Allenom niso upravičili elitnega termina v soboto ponoči, ki ostaja kot zaklet za organizatorje. Slišalo se je, kot da bi bil njihov nastop izsiljen, brez dinamike in na silo jazzovski. Bo morda drugače v Ljubljani?

Odkar v Saalfeldnu obstajajo dopoldanski Short Cuts v krajevni dvorani, nas dolgoletne obiskovalce morda ravno ti še sploh vlečejo v vedno večjo in dražjo avstrijsko jazzovsko vas. Menda so bili letos prav vsi dobri. Videl sem tri in z njimi odpodil mačke, slabe misli in neprespanost nekam za alpske vrhove. Vse je lepše, če se dnevi začnejo lepo. Tako kot včasih v telovadnici v Moersu. Keith in Julie Tippett; Sylvie Courvoisier in Mark Feldman ter Ranaud Garcia-Fons in Jean-Luis Matinier. Trije zelo različni dui, a vsi po vrsti očarljivi. Spontanost, raziskovanje, razdajanje. Nekaj bistvenih, ki navdihujejo in vlečejo nazaj.

Bogdan Benigar