Martin Carthy

O Napoleonu in mrtvem konju

Martin Carthy je eden izmed začetnikov preporoda folka, ki je zajel Veliko Britanijo v zgodnjih šestdesetih letih. Kot pevec je poslušalcem vsega sveta predstavil prenekatere lepe in ganljive tradicionalne pesmi, kot kitarist pa je pomagal ustvariti najbolj prepoznavno spremljevalno melodijo v britanski ljudski glasbi. V veliko pesmi je spretno vpletel koščke ljudske glasbe, ker so se mu zdeli prelepi, da bi šli v pozabo. Pisal pa je tudi pesmi, ki se v celoti opirajo na ljudsko izročilo, zato ni presenetljivo, da se ga je prijel vzdevek “najslavnejši mestni glas preporoda v Angliji” ali še krajše “živa legenda”. Tokrat razkrivamo vsebino nekaterih njegovih skladb.

Martin se je rodil leta 1941 v Hatfieldu. Njegova mama je plesala ljudske plese in sodelovala pri oživljanju ljudskih pesmi v dvajsetih in tridesetih letih, tako da se je Martin že kot otrok seznanil z ljudskim pesniškim izročilom, prve glasbene izkušnje pa si je nabral s petjem v cerkvenem zboru. Kmalu je začel preizkušati različna glasbila: “V roke sem vzel trobento, pa mi ni šlo, potem evfonij, s katerim tudi nisem imel sreče. S pozavno je bilo le malo bolje.” Nazadnje je Martina pritegnil skiffle – britanska glasbena zvrst, ki jo je v petdesetih letih 20. stoletja vpeljal Lonnie Donegan. Skiffle je po izvoru ameriška glasba; je mešanica bluesa, jazza in predvsem folka, pa tudi energično in strastno odigranih pesmi Leadbellyja in Woodyja Guthrieja, omejene spretnosti in slabe glasbene dovršenosti. Ker skiffle vključuje tudi kitare, je Martin vzel v roke še to glasbilo in kmalu ga je kitara popolnoma osvojila (O Carthyju smo z nekoliko drugačnega zornega kota že pisali).

Vpliv skiffla

Skiffle je igral ključno vlogo pri preporodu folka, saj je imelo veliko ljudi kitare, a niso vedeli, kaj bi z njimi. Vendar je bil vpliv kratkotrajen, deloma tudi zato, ker so ljudje postali pozorni na vse večji vpliv ameriške kulture. A. L. Lloyd, Ewan MacColl in drugi privrženci folka so očitali angleški mladini, da raje posluša in igra ameriške pesmi, medtem ko so britanske, čeprav objavljene v knjigah, tonile v pozabo. Izvajalci britanskega folka so velikokrat nastopali le pred enim ali dvema poslušalcema, zgodilo pa se je, da je bil med občinstvom tudi Martin Carthy.

V družbi pevcev, kot sta Louis Killen in Frankie Armstrong, in zgledujoč se po tako odličnih izvajalcih, kot je Sam Larner, je Martin začel peti angleške ljudske pesmi, brez kitarske spremljave in z njo. Uveljavil se je kot pevec in kot kitarist; zaradi ritmičnega modalnega načina igranja kitare je velikokrat spremljal druge vidnejše mlade pevce folka. V začetku šestdesetih let je igral v različnih skupinah, med drugim v The Thameside Four in v The Three City Four, leta 1965 pa je Ian Campbell že zapisal, da je Martin najbolj prodrl kot solist. Leta 1965 je Martin posnel svoj prvi album, na katerem ga spremlja goslač Dave Swabrick, ki je sicer igral z glasbeno skupino Iana Campbella (Ian Campbell Folk Group). Ti in podobni nastopi so predstavljali najboljši britanski folk tistega časa. Martin Carthy in Dave Swabrick sta kmalu postala prijatelja in začela skupaj nastopati in snemati, predvsem v letih od 1966 do 1969, ko sta odigrala pomembno vlogo v preporodu britanskega folka. Od leta 1969 naprej se je Martin pridružil različnim skupinam, med drugim tudi eni prvih zasedb izjemno uspešne folk rock skupine Steeleye Span. Sodeloval je s skupino The Albion Country Band, bil član izvrstne in inovativne skupine Brass Monkey, pridružil pa se je tudi družini Waterson in z njimi še danes poje v zboru brez spremljave. Pred desetletjem sta z Davom Swabrickom vnovič začela nastopati in snemati. In vendar izjava Iana Campbella iz leta 1965 še vedno drži: občinstvo Martina Carthyja najbolj pozna in občuduje zaradi njegovih samostojnih nastopov in projektov. Od srede sedemdesetih do začetka osemdesetih let je posnel kar nekaj pomembnih samostojnih plošč. K samostojnemu ustvarjanju se je spet vrnil leta 1988 in iz teh dveh obdobij so tudi pesmi, ki so zbrane na albumu The Collection (Green Linnet Records, 1993) in o katerih pišemo ob tej priložnosti.

Dave Swabrick je vedno občudoval Martinov izjemen občutek za pesmi, prav zato je tako rad sodeloval z njim. Ljudske pesmi morajo imeti namreč neki namen, biti morajo tako ali drugače povezane s sodobnim življenjem; lahko govorijo o preteklosti in nas uče bolje razumeti sedanjost, lahko nas zabavajo, šokirajo ali pa nam vzbujajo srh. V vsakem primeru nam morajo nekaj sporočati. Celo Martinovo igranje kitare se mora prilagoditi njegovemu petju, njegovemu sporočanju, in ne obratno. Prav v ta namen se je domislil drugačne uglasitve in drugačnega načina igranja z desnico. Tudi poslušalci bi morali imeti ob poslušanju v mislih komunikacijo in povezati pesmi s svojim življenjem. Brez skrbi, Martin nam delo znatno olajša.

Ljudske pripovedi

V nasprotju z ameriškim bluesom ali countryjem je vsebina pesmi angleške ljudske glasbe povprečnemu konzumentu velika neznanka, pa ne zato, ker ne bi bilo knjig s to tematiko. Nasprotno! Veliko jih je, a težava je v tem, da so težko dosegljive, saj je bila večina napisanih že pred stoletji. Kakorkoli, pri raziskavi izjemno bogatega repertoarja Martina Carthyja so nam bili v pomoč njegovi lastni zapiski, pa tudi izsledki raziskav znanega publicista Steva Winicka. Verjetno ni treba poudarjati, da vam v poslušanje ob albumih, navedenih v diskografiji, najbolj priporočamo album The Collection, na katerem so zbrani zvočni zapisi vseh aktualnih tem.

Avtor pesmi Palaces of Gold (Palače zlata) je Leon Rosselson, eden vodilnih britanskih piscev političnih pesmi in - tako kot Martin - nekdanji član skupine The Three City Four. Pesem je napisal, ko je slišal za nesrečo v rudnikih v Aberfanu. Podobna tematika je sicer navzoča v več Carthyjevih temah. Skladba The Cottage in the Wood (Koča v gozdu) je odličen primer Martinove spretnosti v posodabljanju starih pesmi. Sam pravi: “Pesem The Cottage in the Wood se mi je pogosto zdela kot sestavni del The Laird of the Windy Wa (Cold Haily Windy Night), po drugi strani pa gre za popolnoma drugačno pesem. Združil sem jo najprej z delčkom, ki sem ga našel v zbirki Ralpha Vaughana Williamsa in ki ga je Billy Waggs naslovil The Lady Looked Out (Gospa je pogledala ven) oziroma The Proud Pedlar (Ponosni krošnjar), potem pa še s pesmijo, ki je del neke upesnjene basni; v zbirko jo je uvrstila Kate Thompson. Kidson je dal tej pesmi naslov One Moonlight Night (Neke mesečne noči), isto pesem je v verze prepesnila njegova žena, a z naslovom The Robber Groom. Sam sem dodal še nekaj kitic, in pesem The Cottage in the Wood je bila narejena.” Skladba I SowedSome Seeds (Nekaj semen sem posejal)je prvotno delo gospoda Ishmaela Cornicka; v knjigi Franka Purslowa The Wanton Seed (Plodno seme) je objavljena pod naslovom The Hostess's Daughter (Gostiteljičina hči). Besedilo pesmi I Sowed Some Seeds je primerjava besedila, objavljenega v omenjeni knjigi, in besedil Jamesa Reeda v pesmih The Everlasting Circle (Večni krog) in The Idiom of People (Ljudska fraza). Govori o tem, da bi se ženska pravzaprav lažje uprla napadalcu kot komu z “resnimi nameni”.

Glasbena škatla

V sedemdesetih letih 20. stoletja so v hiši Cecila Sharpa našli kartonsko škatlo z glasbenimi posnetki izpred prve svetovne vojne. Nekateri so bili bolje, drugi slabše ohranjeni, noben posnetek pa ni bil opremljen z imenom avtorja ali izvajalca. Zato so strokovnjaki z ugibanjem določili, da vsaj en posnetek pripada Cecilu Sharpu, ki je posnel pesem Eggs in HerBasket(Jajca v njeni košari) v izvedbi romske pevke Priscille Cooper. Zanimiva je tudi Carthyjeva izvedba skladbe Locks and Bolts (Ključavnice in zapahi),ki je iz repertoarja Georgea Maynarda, vsestranskega posebneža, ki se je preizkusil kot drvar, obiralec hmelja in divji lovec, bil pa je celo prvak v frnikolanju. Ken Stubbs je pesem uvrstil v obsežnejšo zbirko, objavljena pa je bila tudi v časopisu Journal of the English Folk Dance and Song Society leta 1963. Na prvi pogled sodi pesem v viktorijansko dobo, a se je verjetno pojavila že precej prej, čeravno ne v današnji obliki. Nobena skrivnost ni, da po svetu hodi veliko ljudi, preobremenjenih s čustvi, zato tudi ni presenetljivo, da veliko pesmi v angleški ljudski glasbi govori o njih. Tako Bill Norrie kot neimenovano dekle v pesmi si ne priznata, kaj v resnici čutita drug do drugega, in samo vprašanje časa je, kdaj bosta klonila pod pritiskom zadržanih čustev. Swaggering Boney(Bahavi Boney) je laskavi vzdevek Napoleona Bonaparta, ki se pogosto pojavlja v angleškem in irskem ljudskem izročilu (pogosto je opevan kot junak v irskih pesmih in kot podlež v angleških). To je plesna pesem; Martin je prepričan, da ples določa ritem, na katerega se pozneje napiše ustrezna melodija, ne obratno. Sam pravi, da je do tega spoznanja prišel postopoma in povsem nezavedno, in po svoje mu gre verjeti. Gospa Ray Fisher je prav posrečeno združila pesem Willie's Lady (Vilijeva gospa) z melodijo bretonske pesmi Son Ar Chistr (The Song of Cider) (Pesem o moštu) in dovolila Martinu Carthyju, da jo posname. Po pričevanju nekega mladega Bretonca naj bi leta 1930 pesem napisal neki dudar, preden se je začel klatiti po pariških ulicah. Zgodba v pesmi je zelo podobna tisti o Herkulovem rojstvu, le da v slednji pride do prevare ob še bolj kritičnem trenutku. PesemThe Banks of the Nile (Bregovi Nila)so tako kot Eggs in Her Basket našli v znameniti kartonski škatli v hiši Cecila Sharpa, le da pri njej ni znano ne, kdo jo poje, ne, kdo jo je posnel. Vsekakor gre za nadarjenega glasbenika, čigar ime bi Martin rad poznal.

Glasba iz knjižnice

Malcolmu Taylorju iz knjižnice Ralpha Vaughana Williamsa gre zahvala, da je Martin omenjeni posnetek sploh lahko slišal, saj bi nanj sicer pozabili. Živahno melodijo pesmi Siege of Delhi(Obleganje Delhija) je Martina naučil Hamish Handerson, znameniti škotski pesnik, skladatelj, pevec in folklorist. Srečala sta se v mestu Padstow v Cornwallu med prvomajsko proslavo. Igranje bobnov je odmevalo od jutra do noči, in to je bil zadosten razlog, če je sploh bil potreben, da melodijo pesmi Siege of Delhi popestri Bruce Rowlands na bobnih. Učenje je deloma potekalo tudi v hiši Mervyna Vincenta v St. Issyju istega dne. Pesem Company Policy(Družbena politika) je napisal Martin Carthy, ki se spominja: “Kot strastnega zbiralca znamk v otroštvu so me očarali Falklandski otoki, spomnim se, da sem prvič slišal ime Malvinski otoki v petdesetih letih in potem spet približno vsakih deset let. Še vedno me preseneča, da je bilo med tamkajšnjo vojno leta 1982 tako malo javnega zanimanja za osnovna stališča, ki sta jih svetu posredovala parlament in tisk. To je bila prva vojna, ki smo jo v Angliji spremljali po televiziji, in nikoli ne bom pozabil navodil, ki nam jih je vsak večer zdolgočaseno dajal neki uradnik Ministrstva za obrambo. Prepričan sem, da je bil vedno znova določen za takšne in podobne naloge. Prav tako sem prepričan, da so smeh, vzklikanje in bobne, ki so pospremili odhod posebne skupine vojakov, kmalu zamenjali dvom, beda in trpljenje, ki jih najdemo v pesmi The Banks of the Nile.”

Skladba Lord Randal je ena najbolj znanih balad v angleško govorečih deželah in podobne zgodbe najdemo po vsej zahodni Evropi. Z različico, ki je delo Sonnyja Ryana, se je Martin srečal povsem po naključju. Zgodba v nji je skrajšana, saj nesrečni fant že od začetka ve za svojo usodo, zato so spuščene kitice, ko do tega spoznanja prihaja korak za korakom. Pesem je peta brez spremljave in je odličen primer Martinovega predanega interpretiranja starih balad. Pesem Lovely Joan (Ljubka Joan) so poznali v južni in vzhodni Angliji ter tudi drugod. Ralph Vaughan Williams in A. L. Lloyd sta zapisala: “V mnogih ljubezenskih ljudskih pesmih se prepletata veselje in ironija, kar vedno znova preseneti tiste, ki pričakujejo zgolj očarljivost kmečke preproščine. Mlado gospodično lahko očara dvorjenje neiskrenega občudovalca, ko pa postane vsiljiv, postane dekle hladno in neomajno. In čeprav ga zavrne z razlogi, ki so prav tako neresnični, daje pesem jasno vedeti, da je dekle pametno in da mladenič dobi, kar si zasluži. To z drugimi besedami pomeni, da ne smemo nikdar podcenjevati ljudi na podlagi njihovega družbenega položaja ali spola. Kdor pa to vseeno naredi, slej ko prej plača za to.”

Z dovoljenjem Vica Gammona je Martin Carthy lahko obiskoval knjižnico The Sussex Archaelogical Society v mestu Lewes, kjer je našel veliko na roko pisanih cerkvenih pesmaric iz 18. in 19. stoletja. V tisti, ki jo je knjižnici podaril neki gospod iz Uckfielda in ki jo krasi napis G. J. Baker 1813, je Martin našel tridelno hvalnico Otford. Pozneje je pesmi dodal besedilo Ernesta Jonesa, The Song of the Lower Classes (Pesem delavskega razreda) (Ernest Jones je bil soudeležen pri uporu angleških delavcev v letih od 1837 do 1848). Neverjetno se zdi, da lahko še danes besede, napisane pred 140 leti, zvenijo tako jasno in glasno. The Dead HorseCeremony (Slovesnost za umrlega konja) je pesem o smrti in vnovičnem vstajenju, ki so jo pogosto peli na morju skupaj z mornarsko delovno pesmijo Old Horse (Stari konj). (V prejšnji Muski smo pisali o mornarskih pesmih v angleški ljudski glasbi.) Martin se je pogosto spraševal, če sploh obstaja kakšna obredna pesem, ki ne bi bila priredba mornarske pesmi. Tako se je zgodilo, da je prebiral knjigo z naslovom Songs the Whalemen Sang (Pesmi kitolovcev) Gala Huntingdona, v kateri so zbrane pesmi, najdene v ladijskih dnevnikih mornarjev, in naletel je na odlomek pesmi Old Horse. Takoj se mu je zdelo, da gre za pravo obredno pesem, čeprav je odlomek dolg dve kitici. Martin si je sposodil vmesne tri kitice iz pesmi Poor Old Horse (Ubogi stari konj) in dodal še kitico o vstajenju - in končni rezultat je pred nami.

Med pomembnejše izdaje angleškega folka v zadnjih desetih ali še več letih gotovo sodi zbirka Martina Carthyja: The CarthyChronicles (Free Reed Records and Music, 2001). Pri založbi Free Reed so se namreč odločili izdati paket štirih CD-jev z najpomembnejšimi posnetki in celo vrsto raritet. Carthy je nekatere ljudske pesmi pel brez spremljave, druge je poskusil zapeti ob kitari, veliko pa je sodeloval tudi z drugimi zasedbami in glasbeniki, kot so The Watersons, Band Of Hope, Steeleye Span in Albion Band, in prav ti posnetki pomenijo jedro te luksuzne izdaje. Prvi CD prinaša klasične Carthyjeve posnetke, drugi z naslovom Carthy in Company prinaša Carthyjeva sodelovanja z drugimi glasbeniki, na tretjem najdemo Carthyjeve izvedbe znanih pesmi avtorjev dvajsetega stoletja (Dylan, Buddy Holly, Richard Thompson, Mike Waterson in cela vrsta drugih), četrti pa je v znamenju balad, ki pomenijo pomemben del Carthyjevega repertoarja. Zbirka prinaša vsega skupaj 83 posnetkov na štirih tematskih ploščah. Med njimi najdemo veliko doslej neizdanega ali težko dosegljivega zvočnega gradiva. Posebno poglavje seveda pomeni obsežna spremna knjižica, ki vam bo približala štiri desetletja Carthyjeve kariere in vam sploh odkrila veliko skrivnosti o prerodu folka v Angliji. To, da sta se po Carthyju spogledovala Paul Simon in Dylan, pa tako ali tako gotovo že veste (www.free-reed.co.uk/carthy). Večino Carthyjevih plošč je sicer izdala založba Topic Records (50 Stroud Green Road, London N4 3ES, UK).

Ker Martin Carthy uporablja zelo nenavadne kitarske uglasitve, bo video Martin Carthy: BritishFingerstyle Guitarprava šola za nadobudne kitariste. Carthy nam predstavi sedem najbolj značilnih pesmi iz svojega repertoarja: Old Tom Of Oxford, The Siege Of Delhi, Seven Yellow Gypsies in druge. Večina skladb je v značilni Carthyjevi uglasitvi CGCDGA (Stefan Grossman's Guitar Workshop, P.O. Box 262, Tonbridge, Kent TN10 3ZP, England; www.guitarvideos.com).

Jane Weber