Letnik: 2002 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Vida Curk

Bernarda Fink

Argentinska Slovenka

Bernarda Fink sodi med najbolj iskane mezzosopranistke. Koncertni nastopi, operne vloge in snemanja jo vodijo po vsem svetu, rada pa se odzove tudi povabilom iz Slovenije. Pred mesecem dni je s Simfoniki RTV izvedla znamenite Ljudske pesmi za glas in orkester Luciana Beria, v istem času je pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija izšla laserska plošča z Bachovimi korali v Schemellijevi zbirki, ki sta jo posnela z bratom Marcosom Finkom. Repertoar mezzosopranistke Bernarde Fink sega od baroka do 20. stoletja. Doslej je koncertirala že z najuglednejšimi orkestri, kot so Londonska filharmonija, Orkester Gewandhaus iz Leipziga, Dunajski filharmoniki, Academy of Saint Martin in the Fields, Akademija za staro glasbo v Berlinu, Češka filharmonija, in pela pod taktirko velikih dirigentov Renéja Jacobsa, Sira Johna Eliota Gardinerja, Nikolausa Harnoncourta, Sira Nevilla Marrinerja, Sira Rogerja Norringtona, Trevorja Pinnocka. Nastopala je v opernih hišah v Ženevi, Pragi, Salzburgu, Barceloni, Buenos Airesu, Montpellieru, Innsbrucku, marca pa bo ponovno gostovala v pariški operi Théâtre des Champs Elysées. Sodelovala je na snemanjih za približno trideset laserskih plošč, med njimi je Händlov Julij Cezar prejel nagrado Grammy. Pogovor je povzet po oddaji Naši umetniki pred mikrofonom na Radiu Slovenija.

Ko sem iskala in pregledovala podatke o vas na medmrežju, me je prijetno presenetilo, da se vse vaše tam objavljene biografije začnejo s podatkom, da ste potomka slovenskih staršev, rojena v Argentini. Morda nekaj o tem: v kakšnem okolju ste rasli, kako vas je slovensko okolje sredi tistega tujega okolja pravzaprav zaznamovalo?

Rojena sem v Argentini, v družini, ki je, kot tisoče drugih Slovencev, morala leta 1945 nasilno zapustiti Slovenijo. Ker so bili starši zelo zavedni, smo doma govorili samo slovensko, tako da smo se z brati in sestrami španščine naučili šele, ko smo začeli hoditi v osnovno šolo. Počutila sem se Slovenko. V puberteti in posebno ob vstopu v zrelost, sem se po daljši krizi odločila za argentinstvo, s čimer pa sem spoznala, da sem postala še bolj Slovenka. Navedba v življenjepisu, da sem slovenskega rodu, je zame samoumevna. Počutim se Slovenko in Argentinko hkrati in oboje stoodstotno.

Kar trije iz vaše družine, se pravi vaš brat in še ena sestra, ste pevci, poklicno se ukvarjate s petjem. Ste rasli v takšnem okolju, da vas je spodbudilo za to umetniško pot?

Prvi stik z glasbo je bil za nas družinsko petje. Starši, tete in strici, vsi so radi in lepo peli. Ob stričevi spremljavi so tete pele v tercetu, oče se jim je večkrat pridružil in z lepim baritonom kdaj zapel tudi kakšen Schubertov samospev. Ti trenutki so mi ostali v spominu kot trenutki blaženosti pa tudi velikega domotožja. Za učenje kakšnega inštrumenta takrat pri šestih otrokih ni bilo možnosti, kot je bilo v navadi, ko so starši še živeli v Ljubljani. Prve nastope v otroških zborih in kasneje v slovenskem zboru Karantanija pa mi je omogočila slovenska skupnost v Beunos Airesu, za katero smo živeli ob sobotah in nedeljah. Tu so se vrstile slovenska osnovna šola, nato srednješolski tečaj, zborovske vaje, vaje za gledališke igre, verski krožki in šport. Slovenska skupnost mi je omogočila tudi prvi stik z odrskimi deskami. Živo se spominjam na doživetje, ki je bilo zame neke vrste prelomnica. Stara sem bila 13 let , ko sem na akademiji v režiji odličnega, danes že pokojnega Nikolaja Jeločnika recitirala velik del Prešernovega Sonetnega venca. Čeprav mi pomen verzov ni bil povsem jasen, sem globoko uživala v melodiki in lepoti Prešernovega jezika. Sonete sem kar požirala in jih kmalu znala na pamet. Tudi poezija ja glasba. Ne morem teh spominov ločiti od svoje današnje kariere.

Nekje sem prebrala, da vas starši v odločitvi, da postanete poklicna pevka, niso spodbujali, vendar vam tudi nasprotovali niso. Kako je vendarle prišlo do odločitve, da postanete pevka?

Odločitev je bila pravzaprav zelo težka. Po maturi mi sploh ni bilo jasno, kaj si želim za naprej, zato sem se odločila, da grem na univerzo študirat vzgojne vede. Študij je vključeval vse panoge, ki so me zanimale: psihologijo, pedagogijo, filozofijo. Za eksaktne vede nisem bila posebno nadarjena. V četrtem letniku študija pa se je v meni zbudil notranji glas, ki mi ni dal miru. Glasba mi je začela polniti glavo, tako so mi namesto knjig, ki sem jih morala požirati za izpite, rojile po glavi samo melodije tistih nekaj arij, ki sem jih pela pri glasbeni vzgoji. Začela sem se učiti petja in čez nekaj mesecev za zmeraj zapustila univerzo. Vpisala sem se v operno šolo. Danes razumem, zakaj se starši niso preveč razveselili te spremembe. Prva tri leta nisem pokazala nobenih velikih uspehov. Imeli so me za sopran, kar je bila velika napaka. Starši se niso bali samo neuspeha in izgube zlatih let, ampak tudi okolja, ki je bilo v njunih očeh nezdravo in zapeljivo. Res ni bilo vedno lahko, a trudila sem se, se veliko novega naučila in jima dokazala, da lahko ostaneš to, kar si, kljub drugačnim zunanjim vplivom. Ko pa sem kot pevka že skoraj izgubila pogum, sem končno našla učitelja, ki mi je odprl pot. Ne le, da sem začela peti mezzosopran, naučil me je tudi pravega dihanja in pravega nastavka. Takrat se je zame šele vse začelo, vendar vseh “izgubljenih” let nimam za nesmiselna. Morda so bila celo potrebna ... Ničesar mi ni žal, ker sem se tudi iz napak učila. Zdaj v mojem zadovoljstvu in sreči v glasbi in petju seveda uživata tudi starša.

Kako vas je pot pripeljala v Evropo?

V Buenos Airesu, se pravi v mojem argentinskem okolju, smo vedno zelo občudovali Evropo, prav tako tudi v moji operni šoli. Seveda sta me v Evropo vlekli tudi moja preteklost in slovenstvo, to moram poudariti. Z eno nogo sem se vedno počutila v Evropi, z eno pa tam. Je pa tako, na žalost, da v Buenos Airesu ni prave možnosti za kariero, za pravo rast, za to, da bi se človek posvetil samo umetnosti. Tam imamo samo eno operno hišo, pa tudi koncertov, ki jih organizirajo in ki so odlični in krasno obiskovani, je premalo, posebej koncertov te glasbe, ki mene prav posebno zanima. To je oratorijska glasba, sakralna glasba in simfonični repertoar. Zato sem se odločila, da pridem v Evropo. Pripravljanje je bilo dolgo, preden sem se čutila notranje dovolj močno, da sem prišla in povsem sama tukaj stopila na novo pot.

Kje v Evropi ste se najprej ustavili?

Moj prvi dom je bila Ženeva. Tam sem živela tri leta, potem sem spoznala moža in začela to malce cigansko življenje, ki ga živimo še danes, ker je mož diplomat.

Večina te glasbe, ki jo danes prepevate, je evropskega izvora. Ali to pomeni, da je evropska glasba dominantna? Morda bi pričakovala, glede na to, da ste vendarle rasli v nekem drugem okolju, da boste prinesli s seboj tudi nekaj tamkajšnje glasbe.

Pravzaprav je vsa glasba, ki jo pojem, evropska, morda je le gledanje nanjo malo drugačno. Nekateri dirigenti me radi vabijo, ker v mojem petju in glasu opazijo neko neposredno izražanje čustev. Sama mislim, da se za to nimam zahvaliti samo latinskemu - južnjaškemu vplivu, ampak tudi slovanski - slovenski duši. Močni občutki trpljenja in domotožja, ki sem jih vsa mlada leta sodoživljala s starši in njuno generacijo, me danes ne težijo več, ampak mi olajšujejo izražanje podobnih situacij v besedilih samospevov in oper.

Pa ste začeli na to glasbo, ki se ji posvečate, gledati kaj drugače, ko ste prišli v Evropo?

Tudi danes čutim, da na glasbo, ki jo pojem, vsakič, ko jo ponovno primem v roko, gledam malo drugače. Torej se še vedno spreminjam. Nikoli pa ne bom pozabila občutkov ob doživljanju prve zime v Evropi: tista navidezno mrtva polja, strnišča, prekrita s snegom in ledom pa tista zavest o življenju, ki čaka in utripa pod belo plastjo, da spomladi izbruhne... Tudi megla, pomanjkanje brav in tišina so se mi pokazali kot nekaj misterioznega in zanimivega. Schubert naprimer, ki mi je bil vedno blizu, se mi je v Evropi na novo odkril. Tudi na Mahlerja drugače gledam, odkar poznam Dunaj.

Začeli ste z nastopi v operah, pozneje pa prešli bolj na recitale, na samospeve. Kako je prišlo do tega?

Pravzaprav sem vse spoznavala hkrati. S hvaležnostjo se spominjam profesorja, ki je bil velik ljubitelj komorne glasbe in nas je poleg opernega repertoarja učil tudi Brahmsove kvartete, Mahlerjeve, Straaussove in Duparcove pesmi.

Pa bi dali kateri zvrsti prednost?

Zelo težko. Pravzaprav vse zvrsti enako ljubim. Res pa je, da se posvečam v glavnem koncertnemu repertoarju in samospevom. Sicer opero ljubim, sprejemam pa največ eno vlogo na leto, kar od mene zahteva vsaj mesec in pol odsotnosti od doma. Ker imam moža in dva otroka, se operam bolj izogibam. Trenutno pa se čutim bolj in bolj zrelo za samospeve, ki jih imam za najtežjo vrst v pevski karieri.

Čemu se, ko ste na odru, najbolj posvetite? Mislite pri tem na občinstvo ali zgolj na interpretacijo?

Moram povedati, da na občinstvo nočem misliti. Moja notranja higiena je misliti na skladbo in na avtorja, skušam se očistiti misli na kariero in zunanjost, se počutiti čimbolj čisto in iskreno, da pustim glasbi in njenemu sporočilu brez ovir na plan. Vsak koncert je nova velika odgovornost do stvarstva in stvarnika in trenutek, ko vračam in dajem, kar sama sprejemam.

Se pri tem sprašujete, ali vaša interpretacija ustreza tistemu, kar je morda želel skladatelj? Ali daste morda prosto pot svojemu občutenju pesmi, ki jo pojete?

Oboje mora biti. Mislim pa, da je spoštovanje skladatelja na prvem mestu. Zato se učimo, zato študiramo skladbo, se vanjo poglabljamo, da bi se čim bolj približali tistemu, kar je on občutil, kar si je on želel, ko jo je napisal. Seveda pa mora skladba iti vedno tudi skozi naše srce, skozi naše ožilje, drugače je hladna. Tako si jo moramo prisvojiti, da bi človek mislil, da smo jo zložili sami. Vsaj rada bi to dosegla. Koliko se temu približam, je drugo vprašanje.

Vaš repertoar sega od 16. do 19. stoletja. Kako se prilagajate tem različnim slogom? Poznamo vaše interpretacije Poscha, to je zgodnji barok, sami ste omenili Mahlerja. To so vendarle zelo različni slogovni pristopi.

Različno je. Včasih je težava tehničnega značaja, drugič pa je v duševnem doumevanju dobe in razpoloženja skladbe. Vsaka skladba ima povsem različne težave. Velikokrat se prav tiste, ki so navidez najenostavnejše, pokažejo za najbolj težavne in obratno.

Ko pojete Poscha ali Bacha ali kogarkoli že, so to skladbe, ki so nastajale v nekem povsem drugačnem času. Kaj se vam zdi, kakšna je vloga te glasbe danes, za sodobnega človeka?

Zanimivo je, kako še posebej stara glasba odmeva notranje čisto moderno, kako kljub temu, da je nastala pred 400 ali 500 leti, dopolnjuje nas, ki sedimo ob računalniku, obkroženi z žarki brezžičnih telefonov in drugih aparatov. Čeprav se nimam za specialistko, me stara glasba skoraj magično privlači.

Če bi lahko priredili koncert s programom, ki bi ga izbrali zgolj po svoji duši, kakšen bi bil ta program?

Kaj več naj si še želim? Saj imam občutek, da programi, ki jih pojem, celo prehitevajo in prekašajo moje.

Vida Curk