Urbana črnina

Move!

Pa smo tam – pri načelnem pridiganju o zdravem duhu v zdravem telesu, ki so nam ga v male sive celice zapičili že v zgodnjem obdobju našega seznanjanja z ustrojem sveta in z delovanjem njegovih družbenih in komunikacijskih povezav, saj je navedeni duhovno-telesni slogan eden prvih, ki smo se ga naučili na pamet – pomembnejša je bila kvečjemu lajna učiti se, učiti se in še enkrat učiti se ...

Že v prvem razredu osnovne šole so nam tako med kramo delovnih zvezkov in čitank prislinili športno knjižico, v katero so potem okroglolične in “širokokorpulentne” tovarišice učiteljice (ki so nazadnje telovadile, ko so bile same v letih učencev) zapisovale beležke o naših športnih in motoričnih sposobnostih: kako daleč lahko skačemo po eni nogi, kolikokrat zalučamo žogo v zid in jo ujamemo, koliko preskokov kolebnice zmoremo in podobna jajca. Namesto da bi nas shajkale na nogometno igrišče in nam dale žogo (kakršnokoli, pristali bi tudi na gumijasti balon za 2 dinarja), so s štoparicami v rokah merile naš rezultat na krosu in ravnale vrsto pri preskakovanju koz. Še dobro, da smo vsaj pozimi lahko nastavljali robnike na sneg, da smo imeli drugo televizijsko mrežo z zabavnimi legendami športnega komentiranja in da so že v letih naše mladosti obstajali albumi s sličicami nogometašev, prek katerih smo ohranjali vez s športom. Do današnjih dni, ko smo športno posamezniško nacionalno substanco zamenjali s kolektivno zavestjo in iz smučarjev sestavili nadvse spodobno nogometno moštvo, ki igra pod taktirko sposobnega dirigenta. Pri tem pa naletimo na povezavo muzike in športa – za športnike rečemo, da igrajo, prav tako za muzikante. Povezava dokazuje, da imata šport in muzika vendarle več skupnega, kot le igranje himne za zmagovalce. Včasih so podobnosti med vedenjskimi vzorci enih in drugih akterjev naravnost presenetljive – tudi (ali predvsem) v hip hopu. Kakšno je torej mesto športa v hiphopovski kulturi? Berite ... ali pa pojdite najprej še malo metat na koš ...

Povezava črnega športa s črno muziko je sicer že kar dolgega veka – letos bo dopolnila častitljivih 71 let. Toliko časa bo namreč minilo, odkar je Louis Armstrong začel sponzorirati bejzbolski klub Armstrong's Secret Nine of New Orleans. Bejzbol je bil takrat v Ameriki črnski šport številka ena in prvi Afroameričan v Major League Baseball, Jackie Robinson, je še danes velika legenda in ikona vseh črnskih športnikov. Drugi veliki šport, ki je vseskozi tesno povezan s črno ameriško skupnostjo, je boks. Eden največjih dvobojev vseh časov je nedvomno tisti, ko sta si udarce v glavo pošiljala takrat 32-letni nekdanji svetovni prvak Muhammad Ali in takratni kralj težke kategorije, 25-letni George Foreman. Dvoboj se je po mnogih prestavljanjih, odpovedih in ponovnih napovedih odvil 30. oktobra leta 1974, v zgodovino pa ni prišel le zaradi boksarjev in vrtoglavih vsot denarja, ki so bile v igri (po pet milijonov dolarjev za vsakega), ampak predvsem zaradi prizorišča. Šampiona sta boksala pred stotisoč obiskovalci na stadionu v Kinšasi v Zairu. Zakaj prav tam? Zato ker je bil Zairski predsednik, diktator Mobutu Sese Seko Kuku Ngbendu Wa Za Banga, takrat sedmi najbogatejši človek na svetu, edini, ki je bil pripravljen plačati toliko za dvoboj. Menil je, da lahko njegova država, ki se je prej imenovala Belgijski Kongo, dvoboj izkoristi za promocijo svoje neodvisnosti. To je bil prvi veliki dvoboj, ki ga je organiziral kuštravi igralec Don King, nekdanji pobiralec stav iz Clevelanda, zmagovalec pa je bil Muhammad Ali, ki je Foremana dolgo puščal udarjati, ko pa se je Foreman utrudil, ga je z nekaj dobro merjenimi udarci zlahka spravil na kolena. A bolj kot rezultat nas zanima muzika – vsa velika imena takratne blues, rhythm and blues, funk in soul scene so se namreč za nekaj tednov preselila v Zaire, kjer so odigrali nebroj koncertov, pri katerih je šlo za ponovno odkrivanje korenin in dodatno spodbudo afrocentričnemu razmišljanju, ki je vedno bolj pronicalo tudi v popularno kulturo. Za globlji vpogled v dogajanje ob bitki v Kišasi pa toplo priporočam ogled odličnega dokumentarca When We Were Kings.

Rojstvo in razvoj hiphopovske kulture pa sta v veliki meri spremenila tudi lestvico popularnosti športov med mlajšimi segmenti afroameriške skupnosti. Nedvomno namreč je, da je “sport of choice” med raperji košarka, nenazadnje tudi zato, ker lahko pobom, ki se ukvarjajo z breakanjem ali pa s košarko, v obeh primerih rečemo b-boys (in dekletom b-girls, se ve!). Hip hop povezuje s košarko že sam koncept: v osnovi gre za skupinsko igro, ki pa je odvisna predvsem od treniranosti, intelekta, duhovitosti in talenta posameznika. Pri košarki je igralcev na igrišču ravno prav, da lahko opazujemo vsakega izmed njih, dosežkov, torej košev, pa je zelo veliko, zato je veliko tudi nagrajevanja – aplavdiranja in skandiranja publike –, kar dodatno stimulira egotripe košarkarskih mojstrov. Poleg tega je košarka šport ritmov: repetitivno tapkanje žoge ob parket, ritem dveh korakov, odriva in škripanja obroča ob zabijanju – ritem je vsajen že v same osnove igre. Zato ni čudno, da se tekme Knicksov začenjajo z močnim hiphopovskim beatom in raperjem, ki čezenj v ostri eastcoastovski maniri napne ime mesta: New-york new-york – no dawt!!! Večinoma bela publika srednjega in višjega razreda pa v trans. (Letos je precej manjši, saj porušencem ne gre preveč dobro – do sedaj so zmagali slabotnih 17 od 42 tekem in se, kot kaže, po dolgih letih sploh ne bodo uvrstili v končnico. Komaj kaj boljše se godi Philadelphiji, ki je v drugi polovici osemdesetih let veljala za najbolj hiphopovsko moštvo lige NBA – predvsem zaradi drže njenih košarkarjev (še najbolj Charlesa Barkleyja), ki so se požvižgali na obstoječa pravila obnašanja. Bili so divji, temperamentni, nebrzdani in nikakor primerni za vzor mulčkom. Ti so se vseeno zgledovali po njih, prihajali v moštva lige in tako zlagoma ukinili povprečnost in teamskost košarkarjev in iz NBA naredili multizvezdniški spektakel na najvišji ravni.

Dva izmed aktualnih “košmanov” pa sta s hiphopom povezana tudi po kreativni plati. Shaquile O'Neal je posnel dva precej bedna ploščka, in potem, ko mu je za tretjega zmanjkalo zamisli (okej, zmanjkalo jih je že prej, ampak po drugem albumu si je Shaq to priznal), še Greatest Hits. Takrat je bil to precej velik precedens, velikan pa je bil deležen precej kritik, češ da zaradi njegovega “šovbiznisiranja” trpi kakovost igre. Zabavno, prav takrat je moral podobne litanije poslušati Jure Košir, ki je skupaj s smučarskim kolegom Matejem Jovanom fural rap band Pasji kartel. Očitno povprečnemu slovenskemu “župojedcu” ni bilo jasno, da lahko junak alpskih strmin – ergo skoraj substancialne slovenske športne panoge – v roke namesto frajtonarice vzame mikrofon, in namesto da bi ukal v narodni noši, govori neprimerne besede v širokih hlačah. Pa se je vse skupaj le poleglo, predvsem zato, ker je Mojstrančan kmalu potem v skupnem seštevku svetovnega pokala osvojil tretje mesto. A pojdimo nazaj prek Atlantika. Shaqove težave so bile precej neznatne, glede na stvari, ki jih je moral prenašati Allan Iverson, glavni zvezdnik trenutne postave 76-ersov. Medtem ko je Shaq rapal precej neškodljive in zelo politično korektne reči, je Iverson - kot trdo vzgojeno in nešminkersko dete iz geta - v komadih, ki naj bi izšli na njegovem prvencu Misunderstood, razdrl marsikatero neprijetno, tudi za ljudi iz košarkarskega posla. Iverson je predlani pod imenom Jewels izdal samo singel 40 Bars, rahlo nadpovprečno geto poemo, izid albuma pa prestavljajo. Sicer pa je revija Source (#126, marec 2000) preverila rapovske zmogljivosti znanih športnikov, kjer je Iverson gladko zmagal (za glas je dobil oceno A, za besedila in flow B in za originalnost C), največji poraz je doživel Kobe Bryant (sami F-ji), za Shaqa pa so napisali, da je živ dokaz, da si je vstop v svet rapa mogoče kupiti. Podpišem!

Sicer pa sta košarkarska in glasbena mašinerija pred leti izdali kompilacijski album z naslovom B-Ball's Best Kept Secret, kjer so rapali tudi nekateri drugi košarkarji, še najbolj uspešno Danna Barros in Cedric Ceballos. Podoben projekt je potem izdala še NFL, a niti približno ni bil tako odmeven, čeprav je na njem sodeloval tudi Method Man. Od hiphopovskih reminiscenc na košarko naj omenimo še soundtrack za film Soul In The Hole in konceptualni album Public Enemyjev, He Got Game, ki je služil tudi kot soundtrack za istoimenski film Spika Leeja in je precej dobro prikazal tudi temnejšo plat športnega posla in govoril o žalosti dejstva, da so edine poti, ki jih geto mularija vidi za preboj, muzika, šport in gangsterstvo, neuspešnih poskusov pa je neskončnokrat več kot uspešnih.

Hip hop pa kot ulična kultura velikokrat nudi kulturno platformo za ulične športe, predvsem za skejtanje, ki je podobno nekonformistično kot kultura sama. Posebno omembo znotraj danes obdelovane teme si nedvomno zasluži tudi populariziranje borilnih veščin, ki se je začelo z izidom prve plošče stateislandskih shaolinskih borcev, Wu-Tang Clana. Ne vem sicer, če so Wu-Tangi vplivali tudi na pobe iz skupine Bronxtarz, ki pridno nabirajo pasove v borilnih veščinah (se mi zdi, da v karateju in tae-kwon-do-ju), je pa dejstvo, da tudi slovenski hiphopovski akterji kaj radi zmigajo svoj organizem še kje drugje kot na plesišču. Ob že obdelanem bolj-smučarju-kot-raperju Juretu Koširju je treba omeniti vsaj še najboljšega trikerskega džokeja Simona Stojka-Falka, ki je večkratni svetovni prvak v trikiranju na kolesu, 6Pack Čukur je več časa kot v kadetu preživel na skejtu, podobno kot prvorapajoči Ali En, fantje iz skupine Bronxtarz pa pridno nabirajo pasove. DJ Ej iz skupine Plan B je bil eden obetavnejših “plejmejkerjev” v Sloveniji (v nižjih selekcijah je igral ob Udrihu in Bečiroviču), DJ Zeds je bil eden resnejših kandidatov za vratarsko mesto v mladi slovenski nogometni reprezentanci, podpisani pa je kot starejši pionir opravil 7 treningov in odigral nič tekem za NK Elkroj. Sicer pa lahko sklenem z mislijo, da je šport sestavni del vseh štirih osnovnih elementov hiphopovske kulture: breakerji so pravzaprav zelo gimnastično izpopolnjeni ljudje, grafitarji so šprinterji (še posebej, ko jih kdo preganja), didžeji so rokohitrci in migalci vratu, MC-jem pa se nešportno življenje maščuje ob vsakem nastopu v živo, ko po dveh poskokih na odru zmanjka sape za naslednji verz ... Zato pojdite metat na koš zdajle, če niste šli že ob koncu prvega odstavka.

Napo.lee.tano