David Byrne, Mark Lanegan, Chris Connelly, Mark Eitzel

Jezdeci avtorskega rocka

Namesto pregleda najboljšega v polju malce drugačne pop in rock glasbe preteklega leta se raje osredotočim na štiri samostojne ustvarjalce, ki so zasloveli v skupinah in jih zavoljo svobodnejšega dela razpustili, prej na vrhuncu popularnosti kot v njihovem zatonu. Sedaj že leta delujejo nekje na obrobju, a nič manj zagnano in plodovito. To kaže na njihovo avtorsko integriteto; v prvi vrsti jim gre za zadovoljitev lastnih ustvarjalnih nagibov, šele potem za kakršnokoli “zunanjo” potrditev.

Takih primerov iz zgodovine popularne glasbe je še in še. Očitno tudi glasbeniki in pevci z močno avtorsko vizijo na začetku potrebujejo zaslombo drugih. Da pridobijo potrebno samozavest in izkušnje za samostojno pot. Obratno se zgodi komaj kdaj. Če že, take združbe niso prav dolgega roka, kaj kmalu pride do egoističnih trenj in razhoda.

David Byrne se je že v zgodnjih sedemdesetih letih, naveličan študija na visoki šoli za oblikovanje na Rhode Islandu, raje odpravil na potep s somišljenikom Marcom Kehoejem. Kot duo Bizadi sta nastopala po umetniških galerijah, pa tudi po ulicah in trgih večjih ameriških mest. Dokler David v New Yorku ni srečal Chrisa Frantza in Tine Weymouth. Ko se jim je pridružil še Jerry Harrison iz Modern Lovers, so nastali Talking Heads.

V nasprotju z drugimi skupinami, s katerimi so si tedaj, v letih 1974/75, delili oder v znanem newyorškem klubu CBGB, so imeli Talking Heads poudarjen plesni ritem. Na prvih, še nebrušenih ploščah se morda ni toliko poznalo, to lahko pripišemo še izdelujočemu slogu skupine in medsebojnemu vplivu drugih na “sceni” – Ramones, Blondie, Television, Suicide ... Na drugi strani se predvsem David ni mogel odreči nagnjenj do eksperimenta, pravzaprav so ga z omenjene šole za oblikovanje izključili zaradi neprimernih performansov, kaj kmalu pa v slogovno izoblikovani skupini ni zmogel uresničiti vseh zamisli, ki so segale izven meja zgolj glasbenega izraza.

Skupni album z Brianom Enom, My Life In The Bush Of Ghosts iz leta 1981, je prvi resen pokazatelj, da Davidu rutinsko delo ne diši, pa naj si bo še tako podprto s kritiško hvalo, zavidljivimi prodajnimi uspehi plošč in obiski koncertov. Njegovo takratno zanimanje za afrokubansko glasbo, na omenjenem albumu resda prekrito s pečatom elektronskega “cut-upa”, se je kmalu poznalo tudi v glasbi matične zasedbe. Prav tako je David v nastope skupine prinesel sestavine pouličnih gledališč, predvsem parodijo in celo samoironijo. Za potrebe koncertnega filma Stop Making Sense je na odru oblečen v nekaj številk preveliko obleko, v njej parodira vse v tesne obleke odete bele fante, ki bi radi parirali črnskim protagonistom vročih ritmov.

Presodil je, da je 15 let za delovanje skupine dovolj, da so dosegli “vse” in da bi nadaljevanje pomenilo le še neskončno ponavljanje doseženega. Še sedaj, 10 let po razpadu Talking Heads, hodijo k njemu agentje in mu ponujajo zajeten šop zelencev za še eno skupno turnejo. Ne bo šlo. David ima dovolj drugih načrtov. V njegovi lasti je založba Luaka Bop, s primarno nalogo odkrivanja manj znane brazilske in kubanske glasbe ter plasiranja le-te predvsem na ameriški trg. To ni postranska dejavnost razvajenega mecena, David sam odkriva, posluša in kupuje plošče brazilskih in kubanskih glasbenikov, pridobiva pravice do objave posnetkov. To je njegova polna, tako rekoč osemurna zaposlitev. Vmes še najde čas za postavitev performansov, pisanje filmske glasbe, multimedijske predstave in celo samostojne plošče. Lanskoletna Looking Into The Eyeball (Luaka Bop/Virgin) je njegova najbolj osebna, odkrita, tudi neposredna in preprosta plošča. Končno je to David Byrne brez bremena zabavljača, končno ne igra nikakršne vloge, ni lutka z zamenljivimi deli telesa (kot na predhodni plošči Feelings), je človek z vsemi slabostmi (v Like Humans Do), lahko je odkrito nostalgičen (ko trdi “ni več pravih glasbenih mojstrovin” v The Great Intoxication) ali odkrito ljubosumen v Everyone's In Love With You (“ljubosumen sem in malce ponosen / želim te ubiti in tudi poljubiti / pripadaš vsakomur, ki te potrebuje / vsi so zaljubljeni vate.”). In glasba? Nadvse melodičen pop z nezgrešljivim, rahlo trpkim petjem Davida Byrna, dopadljivo aranžirano in s tistim ščepcem eksotične ritmike, ki ne bo nikogar napeljala, da bi ga, oblečen v špansko plesalko, na odru parodiral.

Kakor so Talking Heads bolj po sili razmer padli v “sceno” legendarnega kluba CBGB, tako so Screaming Trees zaradi sočasnega “grunge” buma nehote padli v to žanrsko oznako. S tem, da sploh ne prihajajo iz Seattla, niti njegove okolice, še glasbeno so v nasprotju z “grungeovskimi” sodobniki zaledje poiskali tudi v psihedeličnem rocku z nujnimi odkloni v daljno preteklost. Res pa je, da se jim je zares odprlo šele s pesmijo Nearly Lost You, ki so jo prispevali za soundtrack filma Singles (pri nas prevedenega v Ne meč'te se stran), in posledično po zaslugi meteorskega vzpona Nirvane. Skupina pa je do tedaj že prehodila dolgo pot, tudi zamenjavo članov in založb, na koncu jim res ni ostalo drugega, kot da se preselijo iz okolice Washingtona v Seattle.

Pevec Mark Lanegan je že v času njihovega najstrmejšega vzpona popularnosti zavil po svoje, leta 1990 je k snemanju povabil Kurta Cobaina in Chrisa Novoselica iz Nirvane, skupaj naj bi posneli nekaj priredb starih folk in blues pesmi. Session ni bil uspešen (glej začetek članka), le Leadbellyjeva Where Did You Sleep Last Night? je pristala na prvem solističnem albumu Marka Lanegana, kasneje pa je služila kot vzpodbuda Nirvaninega akustičnega nastopa na MTV. Sploh sta prva dva samostojna albuma Marka Lanegana prej posledica poskusnih snemanj starih prijateljev (med njimi so se znašli Jack Endino, Mark Pickerel, Mike Johnson iz Dinosaur Jr) kot zaokrožen niz pesmi. Šele po velikih pričakovanjih in slabi prodaji albuma Dust matične zasedbe se je Mark Lanegan resneje posvetil samostojni karieri. No, rockovski nemir je še vedno lahko izživel kot gost skupine Queen Of The Stone Age, a njegove samostojne plošče so druga zgodba. Na Scraps At Midnight (Sub Pop, 1998) je Mark že izpostavil svoj markantni vokal in se obenem izkazal kot soliden pisec pesmi. In dokazal, da lahko naredi odlično ploščo tudi brez alkohola in drog. Šele leta 1999 je uresničil davno željo in na ploščo I'll Take Care Of You (Beggars Banquet) uvrstil priredbe priljubljenih izvajalcev, večinoma iz napol pozabljene zgodovine ameriškega bluesa in folka. Lanegan odkrito priznava, da se navkljub vsemu dolžnemu spoštovanju in trudu ne more približati izvirnikom. Lahko pa se iz njih veliko nauči. Med njimi se je znašla tudi priredba pesmi Carry Home Gun Clubov, kot hommage nekaj let prej umrlemu vodji te zasedbe, Jeffreyju Leeju Pierceu. Z Markom sta bila le nekaj mesecev pred Jeffreyjevo smrtjo delovno povezana, in eno od zadnjih pesmi, ki jih je Jeffrey napisal, a nikoli objavil, je Lanegan posnel za lanskoletni album Field Songs (Beggars Banquet). Kimiko's Dream House se povsem staplja z intimnim razpoloženjem plošče, nosi prav tisti otožni značaj večine počasnih, na blues naslonjenih pesmi The Gun Club.

Če je razvojna pot Marka Lanegana dovolj linearna, celo logična in normalna, je Chris Connelly zavil na svoje dokaj nepredvidljivo. Njegovi začetki segajo nazaj v pozna sedemdeseta leta, ko je na Škotskem postavil na noge industrijsko zasedbo Fini Tribe. Prelomno je bilo srečanje z Alom Jourgensenom. Ko so Ministry v Londonu snemali album Land Of Rape And Honey, je Chris obiskal skupino, izrazil simpatije in naslednji dan že snemal z njimi. Čez nekaj mesecev pa se je že preselil naravnost v Chicago. Tam je bil ob koncu osemdesetih let gonilna sila v skupinah Revolting Cocks, KMFDM, Acid Horse in kasneje Pigface. A s čim ustvarjalec bolje pokaže, kaj ga zanima, kot s samostojnim izdelkom? Chris Connelly je to storil leta 1991 z albumom Whiplash Boychild (Devotion), ki kaže, da se je učil petja ob ploščah angloameriškega pop pevca Scotta Walkerja in največjega kameleona rocka Davida Bowieja. Še bolj ponotranjen, skoraj depresiven je naslednji album, Phenobarb Bam-Ba-Lam (Devotion, 1993), kot posledica samomora Connellyjevega tedanjega dekleta. Zato pa spet pokaže slo po življenju z odličnim Shipwreck (Wax Trax, 1994), polnim udarnih in v vsakem trenutku artikuliranih pesmi. Ne povsem pozornega poslušalca bi zlahka zmedel, da posluša Scary Monsters ...

Ta čas je Chris uspel voziti po več vzporednih tirnicah, na eni strani je vedno našel čas za sodelovanje s Pigface, zasedbo s stalno spreminjajočim se članstvom in z izmikajočo glasbeno identiteto, na drugi strani je še vedno poskušal s solo ploščami in nastopal akustično ob spremljavi Williama Tuckerja iz My Life With The Thrill Kill Kult. Ta hiperdejavnost mu je ves čas preprečevala, da bi se resneje lotil dolgonačrtovane plošče, malodane konceptualno zaokroženega niza pesmi, ki bi odstopale od vsega, kar je naredil v preteklosti. Vmes se mu je nabralo toliko drugih solidnih pesmi, ki jih je želel objaviti, da je z njimi zapolnil dva albuma. Oba je podpisal in objavil ob pomoči fiktivne zasedbe The Bells. Obenem se ni mogel odreči povabilu za delovanje v bandi veteranov, v Damage Manual, ki jo je sestavil Martin Atkins, tisti, ki dirigira v Pigface. V “najglasnejšo skupino” mu je uspelo zvabiti še basista Jaha Wobbla in kitarista Geordieja (ex Killing Joke), a še enkrat se je zgodilo, da skupek močnih avtorskih osebnosti ni funkcioniral prav dolgo. Trajal je le en album in pol ameriške turneje, zatem pa so se drug za drugim vrnili k svojim raznovrstnim dejavnostim.

Chris Connelly je tako lani le uspel objaviti svoj “definitiven” album, čisto nasprotje frontalnim napadom na čutila večine skupin, v katerih je sodeloval. Na plošči Largo (The First World) mu je v pomoč Bill Rieflin, multiinstrumentalist, ki izhaja iz istega kroga in se nagiba v isto smer. V smer natančne, a intimne in čustveno polne izpovedi, spremljane večinoma s klavirjem, mestoma pa še z umirjeno igro čela in kitare. Chris se končno povsem razkrije, končno lahko poudari predvsem svoj glas, vsaka podrobnost, vsaka vibracija njegovega glasu je na pravem mestu, naj si zaide v kabaret ali neke vrste pop arije.

Na album je uvrstil le pesmi, s katerimi je povsem zadovoljen, v preteklosti očitno ni bilo tako, saj sta dve kar predelavi z njegove prve samostojne plošče. Dve sta priredbi, izbrani iz repertoarja izrazitih individualcev, Close Watch Johna Cala in Sea Song Roberta Wyatta. S ploščo, kot je Largo, jima Chrisa Connellyja že lahko postavimo ob bok.

Po nekaj neuspelih poskusih ustanovitve skupine Mark Eitzel leta 1983 le zbere kolikor toliko trdno zasedbo in jo poimenuje American Music Club. Njihova razvojna pot je poučna, so primer skupine, ki glasbeno nikoli ni sklepala kompromisov, sicer pa se je trudila, da bi si našla množično poslušalstvo. To ji ni nikoli uspelo, že zaradi mučno nemirnega, skoraj paranoičnega nastopa Marka Eitzela samega. Na odru je bil hude notranje boje, stalno so ga obhajali strahovi, pestili dvomi v pravilnost in poštenost lastnega početja, k labilnosti njegove osebnosti pa je dodatno prispevalo Markovo pregovorno pretiravanje pri uživanju alkohola. Z leti se je le malce umiril. Ko je skupina podpisala snemalno pogodbo z Warner Bros (v Evropi za Virgin), je pristal celo na snemanje videospota, v katerem so nastopala mična dekleta z obale, prav zaradi pretiranega razkazovanja gole kože pa na MTV spota niso hoteli predvajati. Eitzel se je v intervjujih trudil, da bi izžareval optimizem, a časniki so ga že zdavnaj ožigosali za nepopravljivega melanholika, trubadurja žalostink z nagnjenji k depresiji in ga kot takega še naprej predstavljali v komentarjih, recenzijah, portretih ... Eitzel je na koncu resignirano ugotovil, da ga novinarji sicer hvalijo, a to k prodaji plošč in obisku koncertov prav nič ne doprinese. Še najbolje mu je šlo v “izbirčni” Angliji, pri glavnem angleškem glasbenem tedniku NME je zaslužil masten naslov “Verjetno največji še živeči pisec pesmi” in album United Kingdom je izšel le v državi naslova plošče. A kaj, ko ni mogel in še vedno ne more brez “svojega” San Francisca, pa naj mu ta prinaša bridkosti ali veselje.

American Music Club so po desetih letih hvaljenega dela še vedno igrali po klubih in založbi prinesli le izgubo. Ko je ta začela pritiskati na skupino, naj končno posname ploščo, ki se bo tudi prodajala, in ko so se zaradi velikih potencialov, ki se nikakor niso hoteli materializirati, začela še trenja med člani zasedbe, je Eitzel leta 1995 oznanil razpad skupine.

Že v American Music Club je Eitzel pisal pesmi, ki si jih je poslušalec težko požvižgaval. Dinamika in stopnjevanje pesmi sta sledila njegovim zelo samovoljnim domislicam, ali kot pravi sam, je sicer poskušal napisati pesem z vsega tremi akordi, a se je ob tem na smrt dolgočasil. V tem smislu je šlo z leti še na slabše. Prav plošči za Warner Bros oziroma Virgin, San Francisco in Mercury, sta pomenili vstop American Music Club v jazzovsko področje težko zapomljivih refrenov in vse večjega razhajanja med interpretacijo Eitzelove trpke lirike in glasbene spremljave.

Tudi s prvim samostojnim albumom 60 Watt Silver Lining (Warner, 1996) je Eitzel nadaljeval v tej smeri, na drugem West (1997) pa si je spet zaželel skladateljskega sodelovanja. Vse pesmi je napisal s Petrom Buckom iz R.E.M., in na koncu ugotovil, da se je njegov delež kar nekam izgubil. Obenem se ga je definitivno odrekla založba Warner, Eitzel se je zatekel k neodvisni Matador in naslednji album Caught In A Trap And I Can't Back Out 'Cause I Love You Too Much, Baby (1998) skoraj v celoti posnel sam, tistih nekaj gostov se je kvečjemu podredilo njegovim zamislim. Še za stopnjo bolj “osamosvojen” je na lanskoletnem albumu The Invisible Man, ko je ves skladateljski proces opravil z domačim računalnikom. Res pa je, da je kasneje pesmi posnel z živimi glasbeniki, le mestoma, karseda diskretno, je ohranil programirane ritme. To razmerje se utegne v prihodnje močno spremeniti; Eitzel “grozi”, da bo naslednji album posnel v celoti z računalnikom, če ne bo našel dobrega producenta, ki bi zanj delal zastonj (verjetnost je nična). S tem bo rešil vsa nesoglasja z možnimi vpletenimi, ki so ga spremljala praktično od začetka glasbenega delovanja.

Vse cenejša in priročnejša računalniška oprema, ki združuje več funkcij, potrebnih v procesu ustvarjanja glasbe (večstezno snemanje in mešanje, širok izbor zvokov in vzorcev, pomoč pri skladanju), bo zagotovo povzročila še večji premik h glasbenemu individualizmu, tudi tistih, ki jim običajno rečemo kantavtorji. V dobro ali slabo njihove glasbe.

Janez Golič