Random Logic

Zvoki, ki so obrnjeni narobe

Miha Klemenčič in Grega Zemljič sta tako rekoč starosti slovenskega tehnološkega gibanja, a sta šele proti koncu lanskega leta izdala prvi album z imenom Numrebs. Po velikem številu vinilnih plošč pri najrazličnejših založbah je njun koncept sedaj prenesen tudi na zgoščenko, ki je izšla pri sveži slovenski založbi Tehnika. Random Logic sta delala glasbo za vsa mogoča področja in pod številnimi psevdonimi (ali samostojnimi projekti), kot so na primer: Anorak, Amderma, Savinto, Medvedek Robotek ... in še bi lahko naštevali. Album Numrebs sicer nosi nekatere tipične značilnosti tehno glasbe, v katere nekako soglasno uvrščamo ime Random Logic, toda njegova vsebina je najprej in predvsem posvečena eksperimentu. V podobni smeri bodo šle tudi naslednje izdaje založbe Tehnika, najprej lahko pričakujemo album dueta Temponauta. Sicer pa se na tem mestu ukvarjamo predvsem z Numrebs, o katerem smo spraševali Miho in Grega, Random Logic, v njunem ljubljanskem studiu.

Povejta mi kaj o albumu Numrebs.

Miha: Slabo vprašanje. Ne vem, kje bi začel ...

Gregor: Kaj bi rad vedel?

Kako je nastajal? Kako, da je šele sedaj na plošči neke vrste koncept?

Gregor: To traja, rabiš čas, da prideš do tega. Začelo se je s “soundi”, končalo pa s ploščo. Pač delaš s tem. Razlika med albumom in singlom je samo v tem, da ima koncept, da ima zgodbo od začetka do konca. Ideja je bila, da se naredi plošča, ki se da poslušati cela. Lahko jo ponavljaš (s funkcijo “repeat”) ali naključno izbiraš pesmi (s funkcijo “random”), deluje vedno enako. Midva sva zadovoljna s tem, kar sva naredila. Sedaj naj drugi ocenijo, ali je to v redu.

Koncepti gredo od različnih matematičnih teorij, algebre ...

Gregor: Ta zgodba se je razvila šele kasneje, ko “zaštekaš”, da stvari resnično funkcionirajo na tej ravni. Programiraš neka naključna čustva, ki izvirajo iz popolnih matematičnih enačb in algoritmov. Vsako stvar, ki jo delaš, računalnik preračuna na osnovi nekih algoritmov in ukazov, ki mu jih ti daješ. Tisto, kar te iritira in naredi komad, pa je ponavadi stvar naključja. Potem lahko vso stvar konceptualiziraš tudi v povezavi z imenom albuma, v povezavi z naslovi komadov. Vsa stvar se je nekako pokrila sama od sebe. Čez čas nama je postalo jasno, da so tu zadaj v resnici neke stvari.

Že ime Numrebs je po svoje obrnjeno, sestavljeno ...

Gregor: Prav to je zvijača Random Logic in vseh teh naključij. Najbolj smešno je, ko ljudje ne opazijo, da so imena komadov tudi obrnjena.

Miha: V bistvu niso obrnjena, ampak so anagrami, spuščeni čez algoritem Random Logic.

Sta dala vidva zamisel za naslovnico?

Miha: Pri tem je sodeloval oblikovalec.

Gregor: Imeli smo pač neke materiale, in ko smo jih gledali, smo se odločili, da bi bili najboljši. Saj pravim, vse se je pokrilo, tudi dizajn je v končni fazi popolnoma matematičen. Tam sta dva grafična računalnika Random Logic. Koncept se je naredil šele na koncu.

Miha: V bistvu je to najbolj Random Logic muzika, kar smo jo delali, in si mogoče zasluži, da je to koncept te plošče, saj pri naslednjem projektu zagotovo ne bo več enak. Tudi muzika ne bo več toliko številčna in “random” in algoritmična, pa programiranje in vse to.

Gregor: Mislim, da so se ljudje preveč obesili na to matematiko. Gre za naključno generirana matematična čustva, ker so v resnici neki zvoki, ritmika in melodika emocionalni. Nikakor nisva neka totalna matematika in vse skupaj robotizirava. “Joke” je, da prek napak in naključij dobiš trenutke, zvoke, ki generirajo emocije.

Se vama napake dogajajo pri tem, ko delata, ko snemata?

Miha: Ja. Včasih niti ne veš, kaj boš dobil. Včasih si želiš nekaj in dobiš nekaj tretjega ...

Gregor: Ogromno je “šodra”. Sestaviti album, ki ima zgodbo, traja. Narediti moraš neprimerno več muzike in poskusiti neprimerno več stvari, saj se bolj poredko zgodi, da kaj zares funkcionira.

Miha: Če komad na koncu nima nekega magičnega elementa, ki je ponavadi hecen ... jaz bi ga tako opisal ..., potem se ta komad ni mogel uvrstiti na ploščo. Ves čas se dela selekcija, najmanj pol pa je vedno odpadka. Potem je pač odvisno, koliko časa že delaš muziko in koliko veš, kaj hočeš narediti in koliko ti uspe. Midva sva pri tej plošči dala stran najmanj 50 odstotkov materiala.

Sta izbrala tudi kakšen star komad, naredila kakšen remiks?

Gregor: Eden je bil originalno narejen za Faričevo predstavo in je neke vrste remiks. Je pa edini od starejših komadov padel v koncept plošče in še vedno funkcionira. Sicer pa se te plošče lahko še enkrat lotiva, jo reciklirava in narediva čisto nov album samo iz tega, kar že imava. Ni cikla, komadi niso nikoli končani. Iz istih “soundov” lahko nastane karkoli.

Miha: Jaz sem se teh “soundov” že malo naveličal. Na tej plošči smo uporabljali malo več “vokoderja”. S tem smo nekaj pridobili, nekaj tudi zgubili, ampak na koncu ... naprej se tako vsekakor ne gremo več.

Kaj bo recimo naprej. Sedaj je vajin zvok zelo razdelan, skače sem in tja ... definitivno to ni “straight” tehno.

Miha: V bistvu gre na tej plošči pri bobnih bolj za medsebojno komunikacijo, kot pa za to, da bodo ustvarili klubski “drive”, kakor ga zahteva klubska muzika. To pač ni klubska muzika, zahteva pa dobre zvočnike. Pol muzike je v bistvu bas.

Gregor: Polno je detajlov, ki jih ne slišiš, če nimaš kvalitetnega hi-fi sistema. Slišijo se tudi na slabših ozvočenjih, ampak jih je priporočljivo poslušati na boljšem.

Miha: Meni ta plošča sploh ni avdiofilska, niti slučajno. Poudarek je na tem, kaj ti “soundi” pojejo. Je za poslušanje, ni pa za polnitev enega prostora.

Povejta mi, kako vidva delata muziko. Ali da kdo v studiu najprej idejo ali gresta najprej ven in z mikrofonom snemata ...

Gregor: Na tej plošči je veliko zvokov, verjameš ali ne, ki so fotoaparati. V bistvu en sam fotoaparat, ker se je pač nekoč zgodilo, da smo ga posneli v različnih variantah, z različnimi časi in vsemi variantami. Potem se je ta “sound” procesiral, editiral in nastala je banka “soundov”, iz katere je potem Miha sestavil neke stvari. Nekaj sva naredila skupaj, nekaj je delal sam, tako da ni pravil.

Miha: Ampak rdeča nit je fotoaparat, čeprav ga promocijski material ne omenja. To je prvič, da to sploh omenjava, če je sploh pomembno. To je bila na začetku osnovna rdeča nit ...

Gregor: Ampak nenamerno. Ni bil naš namen snemati fotoaparate in jih semplati ... to je pač nastalo. Nastali so neki zvoki, ki so bili in s katerimi smo potem delali. Videli smo, da stvar deluje, zato smo delali še naprej ... Nisva se odločila, da bova sedaj naredila ploščo, album. Konec koncev delava muziko kakšnih osem let. Danes vsak bend naredi ploščo in jo kar izda. Kriteriji so strašno padli. Zdi se mi, da je album, sploh prvi, tista izjava, zgodba, od začetka do konca, da ima koncept in da nekaj pove.

Miha: To je definicija albuma že po imenu. To je zbirka nečesa, kar ima skupno stvar, zgodbo. Zdaj, pri elektroniki, je zgodba dostikrat enačena s “soundom”, sploh pri naši plošči so podobni zvoki, pač ta fotoaparat in vokoderji ...

Gregor: ... Pa čudi bobni in ogromno nekih stvari. Veliko je igračkanja z efekti, ogromno je plasti zvoka, ki so imaginarne. Osnovni, čisti zvok je lahko totalno “izi”, saj nič nima. Ima emocionalno kvaliteto, ki se je nekoč zgodila popolnoma naključno. Nikomur nismo povedali, da smo uporabili fotoaparat. Lahko bi hodila z mikrofonom po gozdu in snemala ... izvor zvoka je nepomemben. Pomemben je končni rezultat, kaj dobiš iz tega zvoka in kaj on tebi da. Med tem manipuliraš. Iz nekega popolnoma banalnega “sounda” lahko narediš zvok, ki nekaj pove. Ti fotoaparatski “soundi” so potem na koncu v resnici začeli govoriti, dobili so vokalne kvalitete.

Ampak zelo poredko slišim koga, ki posluša elektronsko muziko, da bi rekel: “Evo, ta komad mi je pa nekaj povedal.” Najbolj pogosto rečejo, da je bil v redu za ples.

Miha: Elektronska muzika je bila od začetka, vsaj od Detroita naprej, mišljena kot klubska, ker je bila definirana z 909-ko, z ritem mašino. Ampak seveda se je potem pojavila tudi muzika, ki ni bila mišljena za klub in tudi najina plošča spada bolj pod to ... bolj se pogovarjaš o neki vsebini kot pa o programiranju nekega “driva”, ki je za plesno muziko bistven.

Kaj je za vaju lepše: delati klubske komade ali kaj podobnega kot Numrebs?

Miha: Če grem delat res dance komad, za klub, potem sem majčkeno že obremenjen. Potem moram to res delati, tako sem zastavil, zato je malo manj prijetno, vsaj zame, kot pa delati nekaj čisto od ničle, ko ne veš, kaj boš naredil. Ponavadi potem nastane bolj umirjen komad ... Če se tega pač lotim tako. Če pa delaš dance komad, lahko uživaš na račun tega, da medtem ko delaš, plešeš in te razganja ...

Gregor: Tudi ta plošča ima “drive” za ples, samo drugačen. Muzika, nasploh elektronika, se deli na specialistično in na porabniško elektroniko. “Straight” drive, ki je za v klube, na katerega ljudje plešejo, je čisto nekaj drugega. Tudi emocija, nekaj, kar narediš, da bo v bistvu za poslušanje, lahko hkrati nekomu, ki sliši te ritmike, da tudi neki “drive”. Ritmika ni klasična, ni repetitivna v tem smislu, da bi bila “straight”, pa nekako kvantizirana in postavljena v fiksen vzorec, kot je večina tehno glasbe, ki ima nenehen “drive”, ki se ne spreminja. Tukaj pa se zadeve podirajo, saj te ritmično mečejo ven. Nimajo natančne ritmične strukture, ki bi bila vsem ljudem slišna. Njim je to čudno, ampak kdo drug pa ravno v tem najde tisto, kar zanima tudi naju. Zdi se mi, da ima vsa ambientalna elektronika neki specialistični “feeling”. Ljudje to pač kupujejo in poslušajo v drugačnih okoliščinah, kot se posluša sicer ... se pravi doma, v pisarni, na računalniku, na kakšnem “eventu” ...

Vodita tudi založbo Kial. Kako vama gre založniški posel in koliko časa porabita za takšne stvari?

Miha: V bistvu se sedaj na novo začenja, ker smo imeli vmes spet pavzo. Preden je Kial prišel do številke 7, so pretekla štiri leta. Šlo je zelo počasi, sedaj pa prihaja neka nova prelomnica, ko bomo to malo pospešili. Vsaj upam, da bo šlo ...

Bo boljša tudi distribucija?

Gregor: V bistvu bova odprla še eno založbo, ki bo imela boljšo distribucijo, Kial pa še vedno ostane tam, kjer je ... bomo videli.

Prej sta rekla, da je imela založba pavzo. Kaj sta delala med to pavzo?

Gregor: Najprej muziko in še kakšne druge stvari. Album je vzel ogromno časa ... kakšno leto in pol, skoraj dve leti. Sploh si ne moreš misliti. Počneva veliko različnih stvari, veliko projektov, produkcij ... Muziko pač delamo na čim več možnih načinov v povezavi z drugimi ljudmi, v povezavi z gledališčem, s plesom. Kar nama pač pade pod roke. Trudiva pa se delati stvari, ki so nama izziv ... tako ali drugače, kakršnakoli muzika to je.

Kdaj sta vidva prvič prišla k tuji založbi? Doma, v Sloveniji, sta izdajala plošče že prej ... ali je bilo to za vaju osebno velik uspeh.

Miha: Ja, seveda ... to je bilo leta 1995. Prej sva pri Matrix izdala dve plošči, to je bil čisti začetek. Potem pa sva še v tujini izdala dva vinila in moram priznati, da so o tem kar pisali v časopisih. Saj prodalo se ni ne vem kaj, ampak muzika je bila drugačna od takrat trendovske muzike ... Takrat se je v klubih vrtel acid ... in midva sva to naredila malo drugače in didžejem je bilo kar všeč. Tako da se je pisalo in še založba je bila posredno last Felixa Da House Cata.

Gregor: On je bil lastnik in midva sva bila druga izdaja njegove nove založbe ... ali pa ena od prvih. Po časopisih je bilo dovolj zanimanja, ampak neodvisno od tega tako nihče ni vedel, da sva iz Slovenije. Večina je v časopisih pisala, da je to Robert Hood ali pa Jay Denham ... vse živo. Random Logic nista bila dva Slovenca, ampak neki Američani; ves ta “hype” okoli tega, da se ni vedelo, je odprl dosti nekih stvari. Ime je zaradi tega postalo bolj znano, po letu 1995 - pa tja do leta 1997 - pa ni bilo nobenih strašno odmevnih plošč.

Miha: Potem sva nekaj izdala še pri Matrixu in kmalu zatem je prišel že Kial. Potem je bil Random Logic pri Kialu, vmes pa so bili bolj klubski projekti ... tudi pri neki ameriški založi. To so tudi taki nizkoproračunski projekti ...

Ampak verjetno so bili simpatični za produciranje?

Gregor: To je že toliko let nazaj, da je bil princip dela čisto drug. Prve zadeve Random Logic ... Veliko jih je narejenih brez računalnika, čisto “old school”. Le ritem mašina, analogni sintetizatorji, sekvencerji, nobenega MIDI-ja in računalnikov. Vse teče “v živo” ... samo deri in gremo. Komad si v studiu v resnici izvajal v živo, ga petkrat, šestkrat ali sedemkrat posnel in potem izbral najboljšo verzijo, ki je šla potem na ploščo. Ampak te zadeve delujejo. Če za nazaj poslušaš kakšno ploščo ... mene je nekajkrat prav presenetilo, ker vse funkcionira. Pa je čisto drug princip dela kot danes.

Miha: Prvi tehno je bil live act v studiu. Na mizi so se prižigali in ugašali določeni instrumenti. Pa saj še danes ogromno ljudi dela tako, ampak na ta način si zelo omejen.

Zdi se mi, da je potem eksperimentalna elektronika v veliki meri odvisna od računalnikov ...

Miha: Definitivno.

Gregor: Jaz pa mislim, da ravno to nima veze. Orodje ne upravičuje nič. Če za primerjavo pogledaš Kraftwerk ... ko so po petnajstih letih naredili prvi komad, Expo 2000, sicer niso odkrili tople vode, ampak z “zvokom” in produkcijo so “nesli” vse elektro producente. In prepričan sem, da so delali z istimi napravami kot v starih časih ... mogoče minimalno moderniziranimi, ker se jim enostavno ne da več zapletati z novimi stvarmi.

Miha: Kaj veš, mogoče so se ravno v teh letih ukvarjali z računalniki?

Gregor: Ja, saj lahko je vse skupaj ena velika zvijača in je ves komad narejen na laptopu. Ampak tukaj ni meje, jaz ne bi ločeval stvari. Osebni računalnik je vse to edino naredil dostopno širšemu krogu ljudi. Vse skupaj je enostavneje. Ko sva midva začenjala, nisva vedela, kaj morava kupiti. Vedela sva, da so sintetizatorji, ritem mašine ... ves ta koncept studia si se moral nekako naučiti sproti. Moral si se navajati, kupovati tudi slabe in neuporabne stvari, ki jih ne rabiš. Recimo sintetizator, ki je sicer dober za koga drugega, ti pa na njem ne najdeš niti enega dobrega zvoka. Danes je tako, da kupiš osebni računalnik, naložiš program in delaš glasbo samo s tem. V osnovi je isto, samo način uporabe je drug.

Kako sta dobila elektronsko glasbo?

Miha: Zagotovo zaradi muzike, zaradi muzike sva se tudi spoznala. Konec osemdesetih let, ko je to prihajalo, nama je bilo všeč ... potem sva poskusila najprej malo skrečati, potem sva privlekla neko ritem mašino ...

Gregor: ... ki je bila na srečo Roland 909.

Takrat še nista vedela, kaj sta dobila?

Gregor: Videla sva neko sliko v časopisu, na kateri je bil Vic International, današnji Fatboy Slim, in je imel te Rolandove ritem mašine. Imeli so jo tudi tukaj v trgovini z rabljeno robo ... in če imajo oni, je stvar verjetno že v redu. Nekako po tej logiki ... Enako pri sintetizatorjih ... saj nisva vedela, kaj sva kupovala. Imela sva srečo, da sva kupila tisti “sequencial”, ki je bil analogen in je imel tiste “sounde”, ki so nama bili všeč. Vse te stvari je bilo treba odkriti na novo, kaj sploh rabiš, da lahko delaš muziko.

Miha: Midva sva v bistvu iskala TB-303, pa sploh nisva vedela, kaj iščeva. Potem sva ga čez nekaj let res našla in bila sva presrečna ... potem so takoj prišle prve plošče.

Jure Matičič