Letnik: 2002 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Damjana Zupan

Saga o pianistih (25. del)

V boju za zmago

Klavirska tekmovanja: Je važno samo še zmagati ali pač ... lahko tudi sodelujemo?

Tudi glasbeniki se že lep čas spopadamo v arenah, kjer publika in člani strokovne žirije odločajo o naši usodi. Ni dovolj, da poslušalce osvojiš le kot posameznik: če hočeš, da obstaneš, se jim moraš slejkoprej pustiti primerjati tudi s kolegi.

Sprva (pred stoletji) so merjenja moči ocenjevali tako, da sta se srečala zgolj dva glasbenika – vsak od njiju je imel v svojem glasbenem prostoru določen sloves; publika – kasneje tudi časopisni kritiki – pa je na njunem skupnem koncertu odločila, kdo bo odslej glavni ljubljenček. Če se seveda eden od kandidatov ni prej ustrašil ... Ko naj bi se na orgelskem turnirju v Dresdnu srečala Johann Sebastian Bach in francoski kolega Marchand, se je slednji skrivaj izmuznil tekmecu in publiki, ki je v napetem pričakovanju želela slišati skladbe in improvizacije obeh mojstrov. Zato pa se je leta 1746 v Londonu zgodil skupni koncert mladega in samozavestnega C. W. Glucka ter G. Händla. O izidu je odločil kar starejši mojster sam, ko je rekel, da njegov kuhar razume o kontrapunktu več kakor Gluck. Toda posmrtna slava obeh še vedno traja – v približno enaki meri. Pač pa bi se v primeru Liszt - Thalberg morda marsikaj v zgodovini klavirske (po)ustvarjalnosti spremenilo, če po njunem skupnem koncertu v Parizu, ko je bil Thalberg razglašen za “najboljšega pianista na svetu”, Liszt obenem ne bi dobil dodatnega naziva “edini pianist na svetu” ...

Alink–Argerich Foundation

Zgodovina klavirskih tekmovanj sega v leto 1890, ko je bilo prvič organizirano mednarodno glasbeno tekmovanje Antona Rubinsteina. Dobrih sto let kasneje, letos, bo prvič organizirano mednarodno tekmovanje Rahmaninova v Passadeni, ki bo le ena izmed približno tristo letošnjih priložnosti v svetu, da se mladi klavirski talenti prepustijo odločitvam strokovne žirije. Seveda je mnogo tekmovanj organiziranih bienalno ali celo vsake tri oziroma štiri leta (recimo prestižno tekmovanje Čajkovski v Moskvi). Točno število pianističnih tekmovanj v svetu bi bilo težko posredovati, saj vsa niso včlanjena v Svetovni federaciji mednarodnih glasbenih tekmovanj. Toda če zaupamo podatkom na internetni strani http://www.afn.org/~afn39483/index.html, ki jih je zbral elektroinženir Masa Mizuno, je v naštetih 58 državah z vseh celin več kot 650 klavirskih tekmovanj (med drugim je omenjeno tudi tekmovanje v okviru Temsiga /Tekmovanje mladih slovenskih glasbenikov/ v Sloveniji; to tekmovanje je, kar se klavirja tiče, sicer trienalno, vendar ni organizirano le za klavir solo – nazadnje lani. Te dni se poleg drugih kategorij na regionalnih tekmovanjih, ki jim bo prihodnji mesec sledilo še državno tekmovanje, pomerjajo tudi klavirski dui). Tekmovanja so velikokrat poimenovana po skladatelju, ki je vodilna nit tekmovanja ali celo edini vir skladb, predpisanih za tekmovanje: tako se vrstijo (tudi po več tekmovanj, posvečenih istemu skladatelju) Bachova, Chopinova, Lisztova, Schubertova tekmovanja, poleg Čajkovskega in Rahmaninova tudi tekmovanja, posvečena Prokofjevu in Skrjabinu, pa Messiaenu, Szymanovskemu, Busoniju, Robertu Schumannu ... Druga tekmovanja so dobila ime po tistih, ki so si slavo bolj zaslužili s koncertno dejavnostjo kot s skladateljevanjem: Clara Schumann, Michelangeli, Thalberg, Paderewski, Maria Callas (nepianistka!), Van Cliburn, Gina Bachauer, Gilels, Glenn Gould, Lev Vlasenko ... Martha Argerich je sama ustanovila svoje tekmovanje (drugo tekmovanje, načrtovano za september 2001, je zaradi sočutja do tragičnih dogodkov v New Yorku preloženo na letošnji september) ... Na pohod je krenila tudi EPTA, pravzaprav posamezne članice Evropskega združenja klavirskih pedagogov – med najbolj uspešnimi so Belgijci in Hrvati (tekmovanji v Zagrebu in Osijeku).

Če želite zvedeti čim več podrobnosti z mednarodnih klavirskih tekmovanj, pa morate poleg vseh pianističnih imen predvsem vedeti za nizozemskega entuziasta Gustava Alinka, sprva violinista, ki se je odločil za študij matematike, od matematike pa ga je zaneslo nazaj h glasbi; točneje, njegova specializacija je prav poslušanje klavirskih tekmovanj po vsem svetu, zbiranje podatkov o propozicijah tekmovanj, o tekmovalcih in njihovih rezultatih ter o žirijah, ki odločajo o rezultatih tekmovanj. O vsem tem lahko berete, če se na strani http://www.alink-argerich.org/ včlanite v Alink – Argerich Foundation, ki vam ponuja vse našteto, pa tudi še kaj več (denimo najnovejše trače s tekmovanj). Tako kot je dejavnost Marthe Argerich, Alinkove partnerke v tej fondaciji, mnogo širša, je tudi Alinkov urnik zelo natrpan: poti ga vodijo po vseh celinah – vabljen je na številna tekmovanja ter v mesta, na katerih srečuje pianiste in klavirske pedagoge mednarodnega slovesa; vmes predava, poročila s tekmovanj sproti posreduje klavirskim revijam (npr. nemški PIANO News), poleg tega pa je o klavirskih tekmovanjih spisal že kar nekaj knjig – zadnja med njimi je ravno v pripravi.

Raznolikost propozicij

Večina tekmovanj je organiziranih za klavir solo; veliko manj je takih, ki (največkrat v okviru tekmovanj za komorno glasbo) nagrajujejo klavirske spremljevalce, in tistih, ki so organizirana izključno za klavirske due, klavir štiriročno. Masa Mizuno na svoji strani navaja tudi 6 mednarodnih tekmovanj, organiziranih za pianiste amaterje z izjemnim talentom. Če to niso tekmovanja za mlade, šolajoče se glasbenike (do 18 ali približno 24 let), se starostna meja največkrat ustavi pri tridesetih letih, redkokdaj sega do petintridesetega leta, v še manj primerih pa starostne omejitve sploh ni (nedavno se je takega tekmovanja v Avstriji udeležila tudi 53-letna Rusinja, ki se je že po prvi etapi znašla na dnu ocenjevalne lestvice; vendar ni ostala brez nagrade – luksuzni hotel s pogledom na Vrbsko jezero ji je plačal večerjo).

Običajno izvajajo tekmovanja v več etapah, ki se na največjih tekmovanjih začnejo s preliminarno etapo. Ta poteka na osnovi priloženih biografij ter priporočil vrhunskih klavirskih pedagogov (to pomeni, da manj izkušeni mladi – a ne netalentirani – pianisti že takoj odpadejo s seznama); spet druga tekmovanja se odločijo za selekcijo s pomočjo poslanih avdio– in videoposnetkov ali pa na osnovi videoposnetkov z avdicij v večjih mestih vseh celin. Tak sistem ima na primer tekmovanje Gine Bachauer, organizirano v Salt Lake Cityju (ko smo že pri tem tekmovanju – mlada slovenska pianistka Adriana Magdovska je bila pred nekaj leti nagrajenka tega tekmovanja). To tekmovanje je prav letos doseglo svojevrsten rekord. Paul Pollei, koordinator tekmovanja, je sporočil, da se bo letos na avdicijah za tekmovanje potegovalo kar 500 tekmovalcev: vsi prijavljeni namreč ostajajo v igri vse dotlej, ko bo selekcioniranih 30 pianistov, starih do 32 let, ki se bodo junija potegovali za naslov najboljšega. Podobno kot na drugih tekmovanjih se skozi več stopenj tekmovanja prebija vedno manj pianistov – igrati morajo vedno daljši in zahtevnejši program, v večini primerov kronan z nastopom z orkestrom, po katerem razglasijo vrstni red laureatov. Velikokrat se zgodi, da prvo mesto na tekmovanju sploh ni podeljeno; poleg glavnih, bogato plačanih nagrad, pa so velikokrat razpisane tudi nagrade za interpretacijo določenega tipa skladb.

V nasprotju z rekordom Gine Bachauer so tokrat presenetili organizatorji 54. tekmovanja Busoni, ki vsako poletje poteka v Bolzanu. Letos bodo tekmovanje začeli s prvo etapo, na kateri bo izbranih 24 pianistov, ki bodo v naslednjih dneh morali nastopiti na festivalu v Bolzanu. Toda z višjimi etapami bodo organizatorji nadaljevali šele drugo leto, ko bodo poleg teh 24 pianistov tekmovali še trije pianisti, prvonagrajenci drugih klavirskih mednarodnih tekmovanj, ki so člani Svetovne federacije mednarodnih glasbenih tekmovanj. Alink na spletnih straneh tej informaciji dodaja mnenje, da se v enem letu lahko marsikaj zgodi v karieri mladega pianista – med drugim se tudi udeležujejo drugih tekmovanj –, kar zna botrovati temu, da se marsikateri pianist ne bo več ponovno oglasil v Bolzanu.

Še en svojevrsten dogodek bo junija naslednje leto: tekmovanje v Minnesoti, imenovano piano-e-competition. Med člani prestižne žirije bodo: Ralph Gotoni, Sergio Perticaroli, Abbey Simon, Sountraud Speidel, Fou T'Song, Earl Wild in Dubravka Tomšič, velikokrat povabljena kot članica žirij najpomembnejših tekmovanj. Posebnost tega tekmovanja pa bo čisto ameriška – dva člana žirije – Emmanuel Ax in Yefim Bronfman sploh ne bosta prišla v Minnesoto, saj bosta kot elektronska sodnika tekmovanje spremljala po neposrednem prenosu po internetu, v dogajanja pa se bosta vključevala prek videokonferenc!

Poraženci – zmagovalci

Organizirati tekmovanje prav gotovo ni majhna reč. Poleg skrbi, kako do tekmovalcev, kam in kako z njimi, ko postanejo gostje tekmovanja, je treba poskrbeti tudi za ustrezne sponzorje, ki v veliki meri – najprodornejši so snemalne družbe in izdelovalci klavirjev (najbolj agresivno se jih udeležujejo Japonci) – diktirajo zakulisje tekmovanja. Vsa interakcija med udeleženci in njihovo nadaljnje sodelovanje pa sta v največji meri (drug pomemben faktor je tudi publika) odvisna od odločitve strokovne žirije, sestavljene iz priznanih klavirskih pedagogov ter pianistov. Novo, že prej omenjeno tekmovanje Rahmaninova, ki bo od 22. marca do 6. aprila 2002 v Pasadeni v Kaliforniji, obeta visoko raven že zaradi povabljene ocenjevalne komisije, ki jo bodo sestavljali: Byron Janis, Nikolaj Petrov, Vladimir Aškenazi, Dimitri Baškirov, Nikita Južanin, Maria Tipo, Earl Wild ter še šest članov.

Strokovne žirije tekmovanj imajo različne pristope k ocenjevanju. Na enem najbolj prestižnih klavirskih tekmovanj na svetu, doslej zadnjem Chopinovem tekmovanju leta 2000, so člani strokovne žirije ob koncu etape morali napisati imena tistih, ki naj bi bili uvrščeni v naslednjo etapo, v nasprotju s prejšnjimi leti pa je bila tudi obvezna podelitev prve nagrade.

Popolnoma objektivno naj bi potekalo Pro Piano tekmovanje v New Yorku, saj je celotno tekmovanje anonimno. Imena žirije niso znana javnosti, prav tako člani strokovne žirije ne poznajo tekmovalcev ter jih tudi ne vidijo, saj igrajo za zavesami.

Nov tip točkovanja je uvedlo tekmovanje v Fort Worthu v ZDA, ki so ga poimenovali po zmagovalcu tekmovanja Čajkovski leta 1958, ameriškem pianistu Van Cliburnu. Namesto običajnega selekcioniranja kandidatov, ko so člani žirije morali zgolj napisati “da” ali “ne”, so uvedli poseben točkovni računalniški program, ki zaradi natančnosti obeta celo možnost več kot enega zmagovalca.

Organizatorji tekmovanja Van Cliburn so se lotili še enega projekta, katerega rezultati so tudi objavljeni na http://www.cliburn.org/competition/laureates.html. Vse finaliste prvih desetih tekmovanj so namreč prosili, da jih obvestijo o njihovih trenutnih dejavnostih. Med zmagovalci je reden gost Carnegie Halla le Romun Radu Lupu, a kot pišejo organizatorji projekta, je takšnih pianistov zgolj peščica (Lupu je na tem tekmovanju zmagal leta 1966, tri leta kasneje pa še na tekmovanju v Leedsu). Nekateri zmagovalci se kot koncertni pianisti bolj uveljavljajo po posameznih celinah in v Ameriki nastopajo le občasno (npr. Rudolph Buchbinder in Christian Zacharias), med zmagovalci so tudi taki, ki so prodrli s svojim slogom snemanja (Radu Lupu, Barry Douglas, Buchbinder, Mihail Voskresensky, Ian Hobson). Na seznamu zmagovalcev je veliko takih, ki nadaljujejo kariero z uspešnim poučevanjem ali pa se občasno lotijo dirigiranja. To je vsekakor dovolj aktivnosti, ki tekmovanju dajejo določen renomé – četudi obstajajo tekmovanja, ki takih projektov ne potrebujejo, saj zanje govorijo imena zmagovalcev, ki že desetletja oblikujejo tok klavirske zgodovine. Vladimir Aškenazi, Maurizio Pollini, Martha Argerich, Mitsuko Uchida, Krystian Zimerman – le nekaj imen, ki so bila med nagrajenci (ne zgolj prvonagrajenci!) na Chopinovem tekmovanju v Varšavi in odtlej osvajajo ves svet. Podobno je z moskovskim tekmovanjem Čajkovski: poleg Van Cliburna so bili njegovi zmagovalci še Vladimir Aškenazi in John Ogdon, Grigorij Sokolov, Vladimir Krainev, Andrei Gavrilov, Mihail Pletnev, Barry Douglas, Boris Berezovsky in Nikolay Lugansky.

Ali se člani strokovne žirije vedno pravilno odločijo? Med prvonagrajenci Chopinovih tekmovanj je veliko imen, ki so danes manj znana od tistih, ki so pristali na drugem (ali še slabšem) mestu. Tako tudi Denis Macujev, zmagovalec zadnjega tekmovanja Čajkovski (leta 1998), še zdaleč ni kos današnji slavi Freddyja Kempfa, tretjenagrajenega z istega tekmovanja. Kempf, Britanec, po materi Japonec in po očetu Nemec, je sicer očaral že občinstvo moskovskega tekmovanja; žal pa – tako vsaj pravijo – je moral domov brez prve nagrade samo zato, ker ni bil glavni varovanec političnih lobijev, ki so spremljali tekmovanje.

Pro et contra

Pianisti Evgenij Kissin, Leif Ove Andsnes in Jean-Ives Thibaudet so pravi dokaz za to, da je v sodobnem glasbenem svetu moč zmagovati tudi brez udeležb ter zmag na prestižnih tekmovanjih. Toda tekmovanja imajo še vedno svoj čar, saj tistemu, ki se odloči za “spopad”, dajejo upanje za uspešno kariero.

Tista tekmovanja, ki prinašajo največ slave, prinašajo nagrajencem tudi velike količine denarja. Na zadnjem Chopinovem tekmovanju leta 2000 so zmagovalcu namenili kar 25.000 ameriških dolarjev in zlato medaljo; kupček se seveda lahko še poveča, če zmagovalec dobi dodatno nagrado (nagrade) za izvedbe mazurk, poloneze ali (in) koncerta. Možnosti dodatnih zaslužkov nastanejo tudi zaradi ogromne količine novih koncertnih angažmajev in podpisov pogodb s snemalnimi družbami. Vse skupaj je seveda povezano z izjemnimi napori mladih glasbenikov: zmaga na nekem tekmovanju pomeni leta trdega dela (tudi najvišja možna potrditev kvalitete profesorju nagrajenca) in najverjetneje tudi prenekateri poraz na drugih tekmovanjih. Toda porazi se vrstijo tudi brez zmag in razočarani tekmovalci obupajo, ker jih lahko pričakovanja po točno odigranih notah (spominsko in tehnično), povrh vsega pa še privlačnem videzu (in življenjepisu) mimogrede oropajo individualnosti. A to ne pomeni, da brez individualnosti ne morejo ostati tudi zmagovalci – le-ti marsikdaj niso pripravljeni na vse zahteve, ki jim jih nalaga zmaga. Nov repertoar, snemanja, koncerti, nastopi na festivalih, dajanje nasvetov mlajšim kolegom, oblikovanje internetne strani – neprestana nuja po medijski prisotnosti, ki jo diktirajo vsi členi glasbene industrije, katerih predstavniki prežijo na tekmovanjih; obenem pa zahtevna publika in z njo kritiki od novega zmagovalca pričakujejo ne le dobrega managerskega obnašanja in popolnih koncertov, temveč tudi sodobno izražanje o razumevanju glasbe in njenih tokov.

Ob koncu prve knjige, Gathering results iz leta 1990, ki je uvod v knjigi 2 in 3, je Gustav Alink navedel seznam več kot 15.000 pianistov, nagrajencev mednarodnih tekmovanj. Med pianisti iz Jugoslavije je kar nekaj slovenskih: Blaženka Arnič, Aci Bertoncelj, Hilda Horak in Marina Horak, Božena Hrup, Samo Hubad, Marija Kocijančič, Nataša Lipovšek, Lidija Maletič, Zdenka Novak, Tatjana Ognjanovič, Tadeja Perkavec, Benjamin Šaver, Ingrid Silič, Milivoj Šurbek, Dubravka Tomšič ...

Toda afirmativnemu sklepu navkljub se avtor v uvodniku knjige sprašuje o smislu glasbenih tekmovanj in odgovarja: “Ljudje v svetu klasične glasbe smatrajo tekmovanje med glasbeniki kot nekaj precej nenaravnega. In vendar so tekmovanja v glasbi neizbežna in bodo vedno obstajala, kajti želja po primerjavi in klasificiranju je del človeške narave.”

A če se posvetimo zgolj naštetim slovenskim pianistom, lahko samo na podlagi njihovih del, ki so sledila zmagam, vemo, da ne gre zgolj za klasificiranje. Imeti koncerte, vzgajati generacije novih pianistov, dajati nov zagon pianizmu in glasbi nasploh, pomeni, da je važno zmagati, pomembno pa tudi sodelovati – predvsem, ko je tekmovanje že davno mimo ...

Damjana Zupan

Opravičilo: Žal sta se v prejšnjo Sago pri navajanju imen vrinili dve napaki: namesto Saška Grželj bi moralo pisati Saška Gerželj ter namesto Nevenka Lebar – Nevenka Leban.

Prihodnjič: ob pričakovanju ponovitve lanskoletnega uspeha v Cankarjevem domu – Grigorij Sokolov.