Karen O'Brien

HYMN TO HER: Women Musicians Talk

Virago Press, London, 243 strani

Vse skupaj se zdi kot nekakšen cikličen proces; glasbena industrija vsake toliko znova »odkrije« ženske. Seveda vedno v požrešni tekmi med glasbenim poslom na eni strani in glasbenim novinarstvom na drugi, ki oba hlepita za naslednjo novo stvarjo, novim velikim talentom, naslednjim marketinškim iztržkom.

Toda ženske so bile vedno zraven, delale so glasbo, pisale pesmi in nastopale. O tem pričajo ženske skupine iz šestdesetih let, folk protestnice in songwriterke sedemdesetih let, punkerice, raperke in že druga generacija tenkočutnih glasbenic iz osemdesetih let ter konec koncev pojav »jeznih, mladih« žensk devetdesetih let in tako imenovana scena Riot Girl. Toda vsemu navkljub se še vedno pojavlja vprašanje, ali lahko ženske rockajo? Posledično se je vse skupaj razplamtelo v široko razvejano debato, odgovori so se bolj ali manj strnili v edino sprejemljivega: »Seveda lahko, samo če hočemo!«

Vloga žensk v glasbeni industriji se sicer stalno spreminja, ugotavlja avtorica O'Brienova, in postaja vedno močnejša, skladno z naraščajočim številom žensk na tržišču, kjer predvsem menedžment skrbi za to, da se ne pojavljajo vedno eni in isti stereotipi in vedno ene in iste vsiljene medijske podobe.

Avtorica je v knjigi Hymn to Her zbrala petnajst portretov glasbenic, povsem različnih po starosti, po glasbenih žanrih, po glasbenem znanju (med njimi Nanci Griffith, Janis Ian, Yoko Ono, Moe Tucker, Neneh Cherry, Carla Bley). Povezovalna nit, ki se vleče v knjigi, je ta, da gre za izrazito ženski pogled na glasbeno umetnost in na samosvoje uveljavljanje avtorske poti posameznic. Kako na primer komentirati gesto urednika Ameriške enciklopedije o jazzu, v kateri ni bilo prostora za Carlo Bley? Svetovno znana ameriška skladateljica ni prišla v ožji izbor samo zato, ker uredniku njena glasba preprosto ni bila všeč!? Spodrsljaj še zdaleč ni ogrozil več kot tridesetletne kariere Carle Bley, toda kaj nam lahko to pove o dokumentiranju glasbene zgodovine in kako se ta tudi ohranja?

Karen O'Brien je svobodna novinarka, ki je začela pisati knjigo o glasbenicah kot nekakšno protiutež frustracijam službenega novinarstva, kot protiutež prevladujoči vlogi in prisotnosti moških piscev in akterjev v preštevilnih publikacijah in knjigah. Vzporedni svet si je ustvarila v pogovorih z glasbenimi umetnicami, med katerimi so bile tudi take, ki so redefinirale glasbene meje. V pogovorih z njimi je ustvarila podobo, ki je v popolnem nasprotju z ono, ki nas bombardira iz prevladujočih medijev, v sredinskih revijah, po radiu in televiziji.

Ženske se v glasbeni industriji lahko jemljejo resno in tako tudi vrednotijo svoje delo, toda to še ni zagotovilo, da jih bo ta industrija tudi sprejela. Posledično lahko glasbenice nezadovoljstvo in pogled razkrivajo v angažirani in največkrat socialni, kruto realni, osebni liriki. To ni samo po sebi nič slabega. In to včasih, presenetljivo, sprejme tudi razvpita glasbena industrija. Vzemimo kot primer pesem Luca Suzanne Vega. Pesem, ki opozarja na problem zlorabe otrok in ki je - začuda - doživela velik komercialnih uspeh v osemdesetih letih, dasiravno se je dotaknila le redko glasbeno obravnavane teme, še posebej, če govorimo o pop lestvicah.

Med zbranimi pogovori v knjigi obstajajo neke osrednje, povezovalne, čeprav različne teme, ki se medsebojno povezujejo na način, ki ni nujno definiran s spolom, ampak ima veliko več opraviti z individualnim karakterjem. Obstaja torej neka determiniranost, samozavest, ki je navdihujoča. Ali, kakor bi rekla Kirsty Mac Coil: »To je to, kar ločuje ženske od deklet!«

Zanimivo, da so vse sodelujoče umetnice slavile ženske kot vir moči in opogumljanja, kot navdih. To je po svoje prav razorožujoče. Še posebej dandanes, ko se zdi, da je že samo spraševanje v terminih spola preozko, zavezujoče in za marsikatero žensko nespoznavno. Zakaj le?!

Drugi aspekt, ki ga je v knjigi avtorica še posebej poudarila, je bila ta velika različnost in raznolikost, ki jo v glasbi ustvarjajo ženske, ne glede na zvrst glasbe, naj bo klasična ali rap, pop ali avantgarda, rock ali hip hop, folk ali jazz. Kako torej glasbo, ki jo slišimo vsak dan bodisi po radiu ali televiziji in filmu, dinamično ali subtilno navdihujejo ženske.

Če kaj, potem iz knjige še posebej žarči avtoričina želja po proslavljanju ženskih glasbenih dosežkov. Naslov knjige je torej več kot samoumeven, himna njej, definitivno.

Varja Velikonja