AEREOGRAMME

A Story In White

Chemikal Underground, 2001

MOGWAI

EP+6

Chemikal Underground, 2001

Ganger preprosto niso našli izhoda. Kmalu so se ujeli v lastno zanko, sprva svežim ritmičnim vajam niso zmogli, morda ne znali, dodati kančka inovativnosti, ki bi upravičil nadaljevanje – in njihova glasba se je kmalu začela vrteti v krogu. Ker kitarist in pevec Craig B med nekdanjimi kolegi ni našel razumevanja za novo usmeritev, je bil razhod neizbežen. Z Aereogramme je začel povsem na novo. Najprej so v samozaložbi objavili dva vinilna singla in ju pospremili z nastopi v vsaki »luknji«; vztrajnost se je, kot tolikokrat v podobnih primerih, izplačala. Pod okrilje jih je vzela njihova domača, škotska založba Chemikal Underground (v lasti The Delgados) in omogočila snemanje in objavo prvenca A Story In White.

Aereogramme so res druga zgodba. Ko bi človek pričakoval, da bodo šli umirjanju in okvirjanju naproti, so postregli z nadvse dinamično ploščo. V te namene so segli po težkih kitarskih rifih Nirvane in Albinijevih skupin, si jih prisvojili z nenadnimi rezi in preskoki, podkrepili z do konca napetimi glasilkami. Nasprotje temu, lahko tudi večkrat v pesmi, je med godala in nežno ubiranje kitarskih strun položena melanholija, tiste razpotegnjene vokalne sanjarije, ki tako rade zdrsnejo v ceneno prilagajanje poslušalstvu. Aereogramme se to ne zgodi, njihove melodije so le preveč zavite, v dovoljšnem razhajanju s predlogo, da bi jim lahko naprtili očitno simpatiziranje s komerkoli in čimerkoli; so na svoji strani, dovolj nepredvidljive in izmuzljive, da bodo zadovoljile izbirčnejše poslušalce tako imenovanega indie rocka.

Te so že davno razvadili Mogwai. Prav tako z nepredvidljivo, že kar do skrajnih meja razširjeno dinamiko, torej z razponom med tihim poigravanjem na robu tišine in z izbruhom hrupa. Znotraj tega so znali iz disonantnih iger izvabiti abstraktno melodiko, nit, ki je vezala razhajajočo se igro.

Predvsem njihov lanskoletni, tretji album Rock Action je v nasprotju z naslovom izgubil dobršen del nekdanje »akcije«, teče že po utrjenih kolesnicah. Mogwai so še ena tistih skupin, ki se prav razpustijo šele na formatu maksi singla. Kompilacijski album EP+6 združuje prav posnetke s treh maksi singlov, ki jih Mogwai niso objavili na nobenem rednem albumu. Tu spet strežejo s »starimi« kvalitetami, spet si za razvoj, za razgraditev preprostih vzorcev vzamejo čas. Spet so njihovi nihaji dolgi, prepuščeni intuiciji, in če jim ta narekuje 10 minut belega šuma, ga pač vkomponirajo v »normalen« komad.

Še pomembneje je, da so Mogwai prav na teh posnetkih, navkljub obveznim skrajnostim, najizrazitejši. Trdno jedro skladb je zaokroženo, nosi jasno idejo, ki jo naravno razvijajo v mogočno kompozicijo psihedeličnega predznaka. V to se povsem potopi Aidan Moffat iz Arab Strap z nerazumljivim momljanjem, drugje se jim pridruži Luke Sutherland (nekdaj Long Fin Killie, sedaj Bows) z neverjetno pomirjenim violinskim solom, takrat njihova z melanholijo prežeta glasba preraste vsoto posameznih sestavin. Pravzaprav je takih trenutkov več kot na kateremkoli rednem albumu skupine - in ti se seštevajo v najvišjo končno oceno.

Janez Golič