Letnik: 2002 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Jure Matičič

LOUIE AUSTEN

Only Tonight

Cheap/Kitty-Yo, 2001

Navodila na zadnji strani ovitka albuma Only Tonight so jasna in natančno definirana. Novo stvaritev Louieja Austena postavite v oddelek s pop glasbo. Takšne so namreč glavne predpostavke Austenovega drugega albuma, ki ga je naredil z dunajskimi elektroniki pri založbi Cheap Records. Pri njih je izdal tudi prvi album Consequences, čeprav bi težko verjeli, da oba izdelka prihajata izpod rok iste osebe. Austen je v dveh letih, kolikor je trajala produkcija, prehodil dolgo (in obenem neverjetno kratko ter logično) pot od elektronske avantgarde do samoironičnih diskotečnih komadov, ki bi obnoreli vsakega obiskovalca plesnih klubov. Louie Austen je rojen performer, ki je v svoji karieri le redko sedel v studio. Njegovo naravno okolje je na odru, Austenov vstop v svet elektronske glasbe pa je pred kakšnimi tremi leti zakrivil mlad producent Mario Neugebauer, navdušen bodibilder in takrat še svež sodelavec Patricka Pulsingerja ter Edema Tunakana. Rezultat njunega sodelovanja je bila nostalgična mojstrovina Consequences. Mediji so ploščo odlično sprejeli, v Nemčiji pa se je bojda prodala kar v 200.000 izvodih. Zaradi nadvse očitnega potenciala so pri založbi Cheap nemudoma posneli plesni hit Hoping, s katerim je Louie Austen stopil nazaj v ritmiko. Neugebauerju je pri snemanju pomagal tudi Patrick Pulsinger, komad pa je bil obsojen na uspeh. Druga mala plošča, Amore, ki je že napovedovala nastajanje albuma Only Tonight, je bila narejena po podobnih merilih kot Hoping, izšla pa je istočasno pri založbah Cheap ter Kitty-Yo. Nemška založba je bila izbrana predvsem zaradi boljše distribucije, ki Austenu daje večjo razpoznavnost. Končno smo torej dočakali album Only Tonight, na katerem najdemo vse male plošče, priredbo starejšega komada Hear My Song! ter obilico novih komadov, pri katerih je že prvi trenutek očitno, da prihajajo iz studiev založbe Cheap. Only Tonight je torej divja, ironična in domala zafrkljiva mešanica popularnih slogov, ki so jih producirali dunajski disidenti. Louie Austen je še vedno popolna elektronska reinkarnacija starih pevcev šlagerjev, ki jih je posvojila novodobna elektronska generacija. Za konec vam lahko svetujemo le tole: starih stvari ne mečite proč. Nikoli ne veste, kdaj vam pridejo prav. Glej Musko 10/2001.

Jure Matičič