LILI BONICHE

Alger Alger

A. P. C. Editions, 1998

Tale predstavitev je popotovanje v razširjanje glasbenih obzorij z albumom, ki je že kar nekaj let zunaj, pa vendar še ni imel prave priložnosti, da bi opozoril na poseben pojav, ki ga tudi sam z zamudo dokumentira. Zgodba se dogaja v Alžiriji; v tistem delu njene glasbene aktualnosti in tradicije, na katero je bil spomin do neke mere že zelo zaprašen, dokler ga v devetdesetih letih prejšnjega stoletja niso pričeli odkrivati nekateri pronicljivi francoski duhovi, pa tudi newyorški kombinator navidez nemogočega Bill Laswell. To je severnoafriška židovsko-arabska tradicija, zlita s frankofonskim destilatom jazza, ki je dobil prepoznaven okus iz razpoloženja zmagovite Francije po 2. svetovni vojni ter po druženju s francoskim šansonom tistega časa. Tamkajšnja godba, izvirajoča iz tradicije severnoafriških Židov, je v prepletu z omenjenima jazzom in šansonom dobila nov zagon in nove razsežnosti, s časom pa je postala glasbena zgodovina; pozabljena, na lokalnost zamejena tradicija. Dokler je v devetdesetih letih niso odkrili na že omenjen način. Izstopata dve imeni: pianist Maurice El Medioni, predvsem z albumom Cafe Oran, ter kitarist in pevec Lili Boniche. No, s pianistom El Medionijem se srečujemo tudi tokrat, saj je ključni mož v zasedbi, ki spremlja Bonicha. Oba sta kultni osebnosti tistega, kar lahko na počez poimenujemo »oranski etno jazz«, saj s tem izrazom brez naštevanja vplivov različnih tradicij zaobjamemo osnovne značilnosti tega urbanega kulturnega pojava. Pomembnega tudi zato, ker gre nedvomno po duhu za enega od predhodnikov sodobnega raija, ki se je slabih 30 let pozneje pričel oblikovati v istem okolju, v pristaniškem proletarskem kozmopolitskem mestu Oran.

Boniche je bil rojen v Oranu neposredno pred drugo svetovno vojno v židovsko-arabski družini, ki je gojila glasbeno izročilo svojega ljudstva že od nekdaj po ustnem izročilu s prenosom od očeta na sina. Po 2. svetovni vojni je to izročilo spretno cepil s predelanimi segmenti prej omenjenega francoskega kulturnega »vnosa« v takratno zelo specifično severnoafriško okolje. Alžirija je bila francoska kolonija, prodor francoske kulture, tudi popularne, je bil v tamkajšnje okolje silovit, hkrati pa je vladalo posebno evforično in tudi nostalgično vzdušje - najprej povojno, pozneje pa seveda tudi protikolonialno in revolucionarno. Njegovih posnetkov iz zgodnjega, recimo originalnega, obdobja ne poznam. Ta glasbeni idiom pa je bil ob pomoči nekaterih vplivnih francoskih radovednežev ter znanega newyorškega ustvarjalca Billa Laswella rekonstruiran v drugi polovici zadnjega desetletja prejšnjega stoletja. Boniche je Laswella naravnost očaral, rezultat tega pa so bili trije njegovi in eden z njim povezan album. Alger Alger, nastal v letu 1998, je nedvomno ključen. Vsebuje deset standardov iz »pristnega« obdobja »oranskega jazza«; devetim je avtor sam Boniche, preostali pa je priredba tradicionalne alžirske pesmi. V njih gre nedvomno za produktivno kolizijo glasbenih kultur, katerih diapazon sega od judovske in berberske tradicije, vplivov s širše vzetega Bližnjega vzhoda, frankofonskih, mavrsko-andaluzijskih in špansko-romskih nastavkov. K temu je treba dodati Laswellovo produkcijo ter njegov izvedbeni prispevek z basovsko kitaro, sintetizatorjem zvoka in s programiranimi ritmi, kar vse zelo dostojno zgolj bogati zvočno podobo končnega izdelka, ki vendarle temelji na prispevku pravih tradicionalnih virtuozov. Ob Bonichevem glasu, ne pa tudi kitari, sta v ospredju predvsem klavir Mauricea El Medionija in violina Mauricea Sellema. Tem trem in omenjenemu Laswellu stojijo ob boku še igralec na mandolo, bobnar in tolkalec z darbuko. In z njihovo pomočjo nam Lili Boniche po 30 letih skoraj pozabe streže obilno dozo radosti in melanholije, s katerima je prežet Magreb; sočen in privlačen kos zvočnosti, ki jo določata hkrati severnoafriška glasbena tradicija in jazzovska zapuščina.

Zoran Pistotnik