Letnik: 2002 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Viva

BUTTHOLE SURFERS

Weird Revolution

Hollywood Records, 2001

Teksaški »ponoreli« ansambel je tudi na tej plošči v primerjavi s prejšnjo malce manj nor. Saj ne, da se njegove prakse vedno bolj spoliranih, sintetičnih, vedno bolj normalnih plat, ki jo je začel izvajati z Independent Warm Saloon, še nismo navadili, ampak začenja me že skrbeti, kje utegnejo fantje končati s takim tempom. Tokrat je naš ansambel muziko namreč uredil v povsem primerno vabo za poslušalce, za požvižgavanje melodij in poplesavanje. S tem ni nič narobe, le da muziko nekoč hvalevrednih glasbenikov zdaj v glavnem sestavljajo umetni ritmi in sempli, nekje v ozadju se vsake toliko časa oglasi obdelana Learyjeva kitara, prepoznavne pa jih naredi šele Gibbyjev glas, ki je v bistvu z vsako ploščo v boljši formi. Ponudbo na Weird Revolution je skupina začinila z vsem po malem, tako da smo na koncu dobili bolj malo vsega. Da ne bo pomote: v primerjavi s ponudbo vélike glasbene produkcije je tale plošča prav super, v primerjavi s tistim, kar so nam Buttholi ponujali včasih, pa je precej ubog izdelek, ki nima rdeče niti; očitno je, da je bil narejen brez konkretnega navdiha, da je bil narejen zato, da na njem vsakdo najde svoj najljubši komad in si ga požvižgava. Zame je to še vedno drugi (napisati ga je pomagal hiphoper Kid Rock), medtem ko je prvi in naslovni besedilno močan, a kaj, ko gre le za sposojeno in (zaradi avtorskih pravic) spremenjeno besedilo govora Malcolma X-a; Black Revolution z neizrazito glasbeno podlago poziva k revoluciji ta »čudnih«. A če bo himno za revolucijo treba izbirati s te plošče, me ne bo zraven!

Viva