ZV DAVID CANDY

Play Power

Jet Set, 2001

David Candy je izmišljena oseba; je fiktivno, artistično ime pop filozofa, uglajenega gizdalina, samosvojega pesnika in zasanjanega genija iz Washingtona DC, pevca in glasbenika, ki smo ga spremljali v skupinah Cupid Car Club, Nation Of Ulysess in Make-Up; je alter ego Iana Svenoniusa, ki je izkoristil trenutni kreativni premor gospelovske yeh-yeh skupine Make-Up za solistični projekt. Na dosedanji glasbeni in umetniški poti se je izkazal kot velik poznavalec godbe in nasploh pop kulture šestdesetih in sedemdesetih let, ki nam ju še toliko bolj razkrije z alter egom Davidom Candyjem. Čeprav je tukaj in zdaj, ne pripada temu času, ampak živi v svojem svetu, svoji resničnosti. Že na naslovnici nam zastane pogled na barvnem ozadju, ki hudo spominja na tiste mavrično psihedelične kombinacije šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let. Pričakovati je bilo, da bo - tako kot zmeraj - zastrupljen s soulom, rhythm’n’bluesom in gospelom, s katerimi nas ponese v zvočni prostor, ki bi ga bilo najlažje okarakterizirati s trash popom šestdesetih let. Na površje priplavajo tudi bolj doorsovsko obarvani trenutki, swingovski, z afrom začinjeni utrinki, nad vsem pa kraljuje zasanjana, izvenčasna psihedelija. Pokloni nam priredbe filmskih komadov (Listen To The Music je priredba skladbe Davieja Allena and The Arrows iz filma Wild In The Streets, Bad Bad Boy je obdelava skladbe Mika Leanderja iz filma Privilege, album sklene uspavanka Krysztofa Komede iz filma Rosemarijin otrok Romana Polanskega), da bi bilo vse v slogu, pa je k nastanku albuma Play Power, ki ga je v celoti odigral sam, povabil Jeremyja Butlerja in Johna Austina iz Death By Chocolate, izrazita navdušenca in specialista za godbo šestdesetih let. A sladka godba je od začetka do konca bolj drugotnega pomena, v ospredje izstopijo predvsem intimni trenutki posameznika, ki nam med drugim zaupa recept za najljubšo hrano (puding, imenovan mafarca), nam pove nekaj o svojem najljubšem mestu Sao Paolu v Braziliji ter še pred tem o Kasimirju Maleviču in Vladimirju Majakovskem. Izliv Davida Candyja opozarja, da je dražljivi frontman Ian Svenonius v alter egu dosegel točko, ko se nam je lahko odkrito in iskreno izpovedal. Gre za pogumen solo projekt, drugačen od številnih drugih podobnih solo projektov. Prestopil je zakoličene meje spoken worda in pri tem ni izdal psihedelične barve.

BIGor