Letnik: 2002 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: LukaZ

EUGENE CHADBOURNE

Ayler Undead

Grob, 2001

Naš hitroprsti strunarski nabritež veteranskega staža, Dr. Eugene Chadbourne, še vedno neumorno snuje provokativno godbo in žlahtno maliči njene osnove, bodisi rocka, countryja, klasike ali jazza. Doktor je v dikciji vedno piker, oster in drzen, še posebej, ko skoči v kožo kakšnega glasbenega junaka. Pri tem velja opaziti dvojnost teh Eugenovih metamorfoz; nekatere so navihane, ironične karikature, druge zrcalijo strahospoštovanja vredno občudovanje do ustvarjalne avre kolegov. Figura Alberta Aylerja spada v drugo, s spoštovanjem zašiljeno kategorijo, zato ne čudi, da mu je doktor konec lanske jeseni namenil kar celotno ploščo, na kateri obuja njegovega duha (pri tem je zanimivo naključje, da je Aylerja istočasno počastil še en nabrit strunar, Marc Ribot na solistični plošči Saints).

(Z)godba plošče Ayler Undead je v optiki ukrivljenih Chadbournovih očal taka: Eugene se je že kot mladinec navdušil nad Aylerjevo godbo, ki jo rad opiše kot »glasbo, polno čudnih tem, ki jim sledi pomembnejša popolna odbitost«; godbo, ki jo lahko igra virtuoz ali popoln amater. Hkrati jo rad poveže s psihedelično izkušnjo in seveda s svojimi rovtarskimi koreninami. Vse to odseva v glasbi na plošči, ki v najboljši luči odstira tudi prvine Aylerjevega glasbenega genija, ne le kot spiritualno navdahnjenega huronskega pihalca, temveč veščega prenašalca folka, soparnih neworleanških maršev, gospela, bluesa in konec koncev rockerskih prvin. Te vejejo predvsem iz skladb, odigranih na električno kitaro, ki kaj hitro pobegne osnovnemu melodičnemu vzorcu v razbrzdane vode neukročene distorzije, glasnega mučenja ozvočenja, hrupnih vibracij, feedbacka in rokodelskega maličenja strun. Tako je Eugenovo branje francoske nacionalne teme La Marseillaise daljši in drznejši povzetek Hendrixove izvedbe ameriške himne, le da Chadbourne v svoji radikalnosti poseže dlje v improvizirane vode. Prav svoboda znotraj struktur Aylerjevih skladb je voda na mlin triu, v katerem poleg Eugena igrata še nemški tolkalec Uli Jenessen, ki s srčno igro dohiteva bobnarje brata Alberta, ter kontrabasist Joe Williamson (drugače ritmar Kletke Red in kvarteta Tobiasa Deliusa). Vse skupinske skladbe so posnete na nastopu na kolnskem festivalu maja leta 2000, ki je bil v celoti posvečen Aylerju. Skupinsko improviziranje je kleno, šaljivo in navihano, a hkrati tudi poglobljena študija notranjih, spiritualnih sil in naboja Albertovih izvirnikov, odlično branje in samosvoja nadgradnja že prehojene zapuščine. Zaradi težav s snemanjem koncertnega gradiva je nekaj delov Eugene kasneje zopet posnel in hkrati plošči dodal dve solistični, že omenjeno himno ter akustično izvedbo skladbe Ghosts, po doktorju klasike free jazza (sicer redno izvajano na njegovih nastopih; menda kolega kitarist Henry Kaiser vodi dnevnik teh izvedb, kjer jih ocenjuje z ocenami od 1 do 10). Med zimzelenčki se znajdejo še Prophecy, Witches and Devils ter odlična izvedba Infinite Spirit z doktorjem na bendžu, ki skladbi vdahne malce hillbillyjevskega duha, ob globokem zvoku lokovskih strunskih posegov Williamsona. Duha plošče še najbolj poosebljata izjavi obeh mojstrov. Aylerjeva: »Bogu se lahko zahvalim za njegovo modro kreacijo edinole tako, da mu ponudim glasbo lepote, ki je ni slišal še nikoli prej.« In Eugenova: »Rad imam čudno glasbo. Tako prebijem vsako uro, poskušajoč ugotoviti, kako delati še bolj in bolj odbito godbo.« Preplet obeh ustvarjalnih principov je hkrati nosilo in glavna odlika plošče Ayler Undead; odkriva pogum in samosvojost ustvarjalca, tudi takrat, ko se mu po robu postavi ena od njegovih preteklih avtoritet. Doktor je zakuhal ploščo, ob kateri se lahko le muzamo, prepričan pa sem, da bi se muzal tudi pokojni Albert.

LukaZ