6PACK ČUKUR

Ne se čudit

Menart, 2001

Na začetek te recenzije nedvomno sodi pohvala: vsa čast in spoštovanje Čukurju in njegovemu velenjskemu moštvu, ki je z edinim lani izdanim slovenskim rap albumom, po desni v tretji prestavi in s polnimi obrati, prehitelo celotno ljubljansko kakor dobro, obetavno in »štekajočo«, v resnici pa razvajeno, prenapihnjeno, impotentno in šminkersko sceno. Če me hoče omenjena ljubljanska urbana scena demantirati, naj to naredi s konkretnimi projekti in produkti, ne pa z vihanjem nosu nad velenjskimi kmeti. V resnici seveda niso. Lahko mi verjamete, da je modelu iz Velenja - ne glede na ime managerja - veliko težje priti do pogodbe z eno od vodilnih založb kot pa ljubljanskemu širokoustemu širokohlačemu gobezdaču/obvladaču. Prav zaradi tega, ker ni veliko gobezdal in je rajši delal, si Čukur – ne glede na vse pomanjkljivosti plošče Ne se čudit – zasluži več spoštovanja kot vsi ljubljanski »lej jih reperji« skupaj.

O. K., zdaj pa o sami plošči Ne se čudit, ki je prelomna po tem, da smo z njo dobili nov žanrsko profiliran album: kalifornijsko/plejerske plate do zdaj pač še nismo imeli. Plejerski slog sicer marsikomu ni povšeči – tudi meni osebno ne, a dejstvo je, da Čukur vse pripadajoče teme: alkohol, avtomobili, bejbe in partiji obdela dovolj kredibilno, da mu lahko verjamemo. Posebej prepričljiva plejerska komada sta fantazijski Milionaro in ravno dovolj duhovit Playa Mobil. Razširitev publike v polje slovenskega popa se bo zagotovo zgodila s komadom Šluk Šluk (ki sicer ne bo všeč ministru Kebru), z zmerjavimi betl verzi Karla jeznega smo dobili najboljši slovenski skit ever, daleč najboljši komad plošče pa je produkcijsko in besedilno Začela se je saga, ki opozarja na to, da Velenje brbota; in če vam obenem povem, da letos iz Velenja zagotovo prihaja še album skupine Plan B, potem je jasno, da titula hiphopovske metropole ne more več ždeti na puhlih ljubljanskih glavah.

Seveda Čukur ni vsega naredil dobro: vse prevečkrat rima ne leti gladko in se tu in tam končuje na silo, pri čemer včasih trpi »flow«, včasih pomen, včasih metrični obrazec, včasih pa rima sama. Prav tako ga čakajo še vaje iz razumljivosti, medtem ko bi mu težko očitali, da nima karizme in mikrofonske prezence. Ko bosta Čukur in večinski producent Saša Lušić naslednjič »šlukala« pivo, naj se malo pomenita o novostih v zvočni podobi, saj trenutna vse preveč vztraja v že prežvečenih in zastarelih kalifornijskih g-funk vzorcih iz prve polovice devetdesetih let. A ko pod črto seštejemo vse dobre in slabe strani albuma Ne se čudit, moram priznati, da je dobrih več. Zato ne samo, da Ne se čudit »može da prođe«, ampak je – če jo ocenjujemo kot žanrski in lokalno specifični izdelek – dobra plošča. Don't hate the player.

Napo.lee.tano