FRANCO

Rough Guide To Franco

World Music Network/Statera, 2001

L'Okanga Landju Pene Luambo Makiadi, bolj znan kot Franco, nima le dolgega imena, ampak je bil v vseh pogledih velika, povsem zunajserijska osebnost. Čeprav je mrtev že dvanajst let, ga še danes razglašajo za največjega zvezdnika afriške glasbe 20. stoletja. Ne samo v rodni Kinšasi in Zairu, ampak po vsej Afriki. Brez pretiravanja je bil namreč najbolj panafriški izmed vseh glasbenikov črne celine. Kot popolnoma samosvoj kitarist, vodja orkestra OK Jazz, kot avtor vsaj tisoč pesmi in izvajalec nadaljnjih dva tisoč, ki jih je objavil na več kot sto petdesetih albumih. Velik in obilen je bil tudi fizično – na vrhuncu je imel blizu 150 kilogramov. V skoraj štiri desetletja dolgi karieri je dosegel vse in se iz trinajstletnega nadobudneža na kitari najprej spremenil v zvezdnika, nato pa dosegel povsem legendaren status, ki ga je prezgodnja smrt samo še utrdila.

Čeprav na tem mestu ni prostora za podrobnejši opis vseh Francovih odlik (gotovo si zasluži daljši zapis), naj dodam le to, da njegova kariera predstavlja tudi odličen prerez razvoja kongovske glasbe – od interpretacij kubanskih plesnih ritmov in prek tako imenovane kongovske rumbe do soukousa, kot ga poznamo danes. Pomen tega regionalnega stila je še zgovornejši, če dodam, da je edini, ki je doživel in ohranil popularnost po vsej Afriki.

Že iz nekaj navedenih temeljnih podatkov je očitno, da do roba polna kompaktna plošča Rough Guida ni več kot kapljica iz morja in je kot taka nujno zelo arbitraren prerez Francove bogate kariere. Kljub temu pa ima izjemen pomen. Je namreč prvi na zahodu izdani vpogled v Francovo ustvarjanje in kot tak je skoraj neprecenljiv. V dvanajstih pesmih večinoma nadpovprečne dolžine se poslušalec seznani z razvojem Francovega stila, z raznoliko tematiko njegovih pogosto ironičnih, satiričnih ali družbeno osveščujočih skladb, predvsem pa z virtuoznim obvladanjem kitare in njenim duhovitim vključevanjem v kontekst godbe, ki si jo je zamislil. Toda če mislite, da ima plošča, ki se začenja z Merenguo iz leta 1956 in nadaljuje kronološko, kakšne izrazite pedagoške motive, se zelo motite. Francova glasba je namreč sončna, izrazito miloglasna, polna osupljivih ritmičnih, melodičnih in harmoničnih obratov, neverjetno usklajenega večglasnega petja, tu in tam tudi zelo plesna, predvsem pa stkana iz prelepih zvokov, ki jih izvablja iz kitare. Poslušanje je predvsem predajanje zvočnemu ugodju, naj pesmi govorijo o nori zaljubljenosti, težavah odnosov med spoloma ali o nesposobnih, a glasnih politikih. Čeprav ploščo sestavljajo sami vrhunci, sta se mi v spomin vtisnili dve dolgi skladbi, prava oratorija: Mario (iz leta 1985) govori o brezdelnem mladem žigolu, ki ga vzdržuje starejša ženska, a ga na koncu nažene, Attention na SIDA (1987) pa je Francova zadnja velika uspešnica, ki zelo nazorno in slikovito opozarja na nevarnosti aidsa.

Vodnik po Francu res ni popoln, je pa izvrsten uvod v spoznavanje enega izmed pravih velikanov etnopopa. Zdaj lahko samo upamo, da bo kmalu sledila obsežnejša zbirka.

Jure Potokar