THE GRATEFUL DEAD

The Golden Road (1965-1973)

Rhino/Nika, 2001 (12xCD)

Skupina The Grateful Dead je imela neverjeten vpliv. Ljudje so jo radi poslušali, zaradi njene glasbe so ustanavljali komune, spet drugi so zavoljo njenih pesmi segli po kitarah in začeli delati svojo glasbo, veliko poslušalcev je odšlo v vrste najbolj gorečih oboževalcev, ki so skupino spremljali na turnejah, in še bi lahko našteval. Ta vpliv je imel veliko pozitivnih posledic, poznam pa tudi nekaj ljudi, ki jih je ta glasba tako obnorela, da niso slišali nič drugega, pa čeprav ima glasba The Grateful Dead nešteto referenc, saj je Jerry Garcia podobno kot Dylan vneto raziskoval glasbeno zgodovino in se pustil vplivati od cele vrste glasbenikov. Ljudje imamo pač različna ušesa. Zbirka 12 zgoščenk, ki jo je skrbno pripravila založba Rhino in je zahvaljujoč našemu distributerju po izjemno ugodni ceni dosegljiva tudi pri nas, pravzaprav razkriva fenomen The Grateful Dead, in verjetno mi tudi največji poznavalci ne bodo zamerili, če bom zapisal, da je nakup te zbirke lahko vaš edini strošek, povezan s to skupino, pa boste vseeno lahko rekli, da ste slišali skoraj vse, kar je njenega vredno slišati. Deadi so seveda tudi po letu 1973 posneli veliko dobrih plošč, a tu je zbrano resnično zlato obdobje, ko je skupina tako rekoč iz projekta v projekt presenečala, menjavala in diktirala sloge in bila na ustvarjalnem vrhuncu. Nikoli ne bom pozabil dne, ko sem v redakciji Radia Študent, kjer smo pripravljali glasbene programe, vrtel bluesovske posnetke s plošč The Grateful Dead. Mislim, da je šlo za skladbo Smokestack Lightnin', ki jo je organist in pevec Pigpen zapel v slogu Howlina Wolfa, in to v kakšnem slogu! Preveriti sem moral podatke na ovitku, da gre resnično za Deade, in v obdobju velike priljubljenosti bluesa so se tudi The Grateful Dead tako skozi zadnja vrata vrnili v program Radia Študent, saj nihče od nadrejenih ni posumil, da bi to lahko bili Deadi, katerih plošče so bile konec osemdesetih v tamkajšnjem sicer odličnem arhivu pošteno zaprašene, pa še bolje je bilo, da po njih nisi segel, saj si znal hitro sprožiti glasbena nesoglasja. Prav doslej neizdana različica skladbe Smokestack Lightnin' je eden izmed vrhuncev te zbirke, ki sicer prinaša vse albume iz tega pomembnega obdobja, vrsto neizdanih posnetkov in več kot trideset posnetkov iz obdobja, ko so Deadi nastopali pod imenom Warlocks. Med meni osebno najljubše sodijo tudi posnetki iz obdobja albumov Workingman's Dead in American Beauty. Obe plošči sta izšli leta 1970, odlikovala pa ju je odločitev skupine, da pod vplivom prijateljske skupine Crosby, Stills and Nash izboljša vokalne parte in dokončno razkrije do tedaj nekoliko prikrite glasbene vplive: ljubezen Jerryja Garcie do bluegrassa in kitare pedal steel, Weirovo obsedenost s countryjem in še bi lahko naštevali. Ne vem, če sem že kdaj za tako malo denarja dobil toliko muzike (rhino.com; dead.net).

Jane Weber