DAVID GRISMAN and MARTIN TAYLOR

Tone Poems II

Acoustic Disc/Mel Bay, 2001 (cd in knjiga)

O Grismanovem ciklu z naslovom Tone Poems smo že veliko pisali; tokrat predstavitev tega virtuoznega niza sklepamo s še edinim v naših zapisih doslej manjkajočim naslovom Tone Poems II, pod katerega se je Grisman podpisal z odličnim škotskim jazzovskim kitaristom Martinom Taylorjem. Plošče iz konceptualno zastavljene serije Tone Poems so namenjene glasbenim sladokuscem, in sicer bi glede na razmeroma širok koncept utegnile zanimati prav vse ljubitelje kitarskih in mandolinskih zvokov - se pravi poslušalce mojstrov bluesa v drsnem načinu, ljubitelje bluegrassa, poznavalce havajske glasbe in nenazadnje vsaj v primeru albuma Tone Poems II tudi ljubitelje jazza. Za založbo Acoustic Disc stoji David Grisman, ta izdaja pa je druga iz niza z naslovom Tone Poems. Grisman in njegovi glasbeni prijatelji v tem nekoliko nenavadnem ciklu raziskujejo stara glasbila in skušajo iz njih izvabiti karseda lepe zvoke. V večini igrajo stare melodije, nekaj je tudi avtorskih skladb, ki pričajo o Grismanovem velikem talentu. Podobno kot vse plošče založbe Acoustic Disc tudi to spremljajo obširna spremna beseda in podatki o glasbilih s fotografijami, ob katerih se vsakemu glasbeniku pocedijo sline. Grisman veliko piše o zgodovinski vlogi ali bolje rečeno usodi mandoline v jazzu in drugi glasbi. Repertoar je sicer klasično Grismanovski. Veliko je tem znanih avtorjev (George Gershwin, Duke Ellington, Chick Corea), saj Grisman pada na klasike, nekaj skladb je bilo posnetih na Taylorjevo pobudo (Django Reinhardt), ob prav vsaki temi pa je čutiti, da sta glasbenika segla po pravem naslovu glede na izbrana glasbila. Grisman si je recimo celo iz muzejev in spominskih zbirk sposodil mandoline in iz njih skušal izvabiti največ. Pravzaprav gre za posvetilo starim glasbilom, in če je bila plošča Tone Poems I posvečena kitaram v folku in bluegrassu, je nadaljevanje usmerjeno v raziskovanje brenkal v jazzu, predvsem kitare in mandoline ter njenih sester mandole in mandočela. Konec koncev je ta plošča namenjena zahtevnemu avdiofilu, saj je odlično posneta v starem analognem slogu, in prav užitek jo je poslušati. Za nameček je založba Mel Bay lani izdala tudi kitarsko in mandolinsko notno knjigo s to glasbo, zato jo boste zanesenjaki resnično lahko res dobro spoznali (dawgnet.com; melbay.com).

Jane Weber