PEPE HABICHUELA and THE BOLLYWOOD STRINGS

Yerbaguena

Nuevos Medios, 2001

Po Pacu de Luciji smo se z novim španskim flamenkom po daljšem premoru pričeli ponovno srečevati v zadnjih dveh letih; pa še to zelo poredko in povsem naključno - nekaj malega z oddajami nacionalne televizije in poleg tega tudi na Radiu Študent. Najbolj reprezentativno zagotovo s predstavitvijo enega novejših albumov enega aktualnih prvakov te glasbene ponudbe, albuma Suena Flamenco pevca Miguela Poveda, tudi v tej reviji. Tokrat pa vam ponujamo srečanje z drugim izstopajočim predstavnikom tega novega vala, na katerem je flamenko v osemdesetih in še posebej devetdesetih letih prejšnjega stoletja z obrobja ponovno pljusknil v središče zanimanja v domovini in po svetu. Gre za kitarista, ki mu je ime Pepe Habichuela. Predstavljamo ga z njegovim zadnjim albumom, ki sicer ne sledi izročilu tega glasbenega izraza »puristično«, čeprav hkrati tudi ni tako nenavaden za dogajanje na tamkajšnjem glasbenem prizorišču. Od kar so v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja rock'n'roll in drugi popularno glasbeni žanri v Španiji s prizorišča izrinili tudi flamenko, se je z njim dogajalo marsikaj. Pri tem pa mu je uspelo vsaj dvoje: ob samem koncu tisočletja si je ponovno povrnil spoštovano in odmevno mesto na španskem glasbenem prizorišču, ob tem pa se je preizkusil v številnih multikulturnih navezavah. Eno od takšnih ponuja tudi Habichuela.

Flamenko je sicer preživel svoje »zlato obdobje« že v prvi polovici prejšnjega stoletja, potem ko se je na Iberskem polotoku dokončno uveljavil že sredi devetnajstega stoletja. Sicer pa ima še mnogo starejše in predvsem zelo raznorodne korenine. Zaradi te kulturne odprtosti tudi »nuevo flamenco« z lahkoto navezuje kreativna sodelovanja z izvajalci iz drugih okolij. Spomnimo se diskografskih rezultatov nekaterih izmed teh fuzij: jazzovskih in latinoameriških (npr. Paco de Lucia), pop rockovskih (npr. Pata Negra, Gipsy Kings, celo Les Negres Vertes), arabskih (npr. Ketama, Juan Pena Labrijano y Orquestra Andalusi de Tanger) in afriških (že omenjeni Ketama s projekti Songhai in Toumanijem Diabatejem ali Flamencora Jalija Mousse Diaware). A čeprav tole Habichuelovo sodelovanje z The Bollywood Strings ni prvi preplet Indije in flamenka (omenim lahko vsaj sodelovanje flamenko skupine Amalgama in znanih južno indijskih tolkalcev Karnataka College of Percussion), se z njim vseeno prvič srečujemo. Flamenko in Indija, navidez tako daleč, se v tem prepletu izkažeta v vsej sorodnosti. Morda v nekoliko »kiči« »bollywoodski« varianti še toliko bolj, saj tudi flamenko že dolgo funkcionira precej dramatično, patetično, filmsko – vse v najboljšem pomenu žlahtne melodrame. V tehle »bolywoodskih« godalcih je namreč ravno pravo razmerje filmskega patosa in zavezanosti izročilu južnoindijske klasične glasbe, pa ravno prava kombinacija zvočnosti evropskih godal in indijskih tradicionalnih glasbil, da se skupaj z žlahtnostjo glasbenega izraza vrhunskih flamenko izvajalcev, spet opremljenih s sebi lastnim patosom, ki je pravzaprav osnovan na podobnem razmerju spoštovanja starega in odprtosti za novo, zliva v presenetljivo organski ter hkrati nenavadno svež glasbeni izraz. Škoda je le, ker se po obsegu in po vsebini tega albuma kaže, da je smeli in v izhodišču uspešni zamisli v izvedbenem smislu zmanjkalo nekaj potrebne ustvarjalne energije. Niz osmih skladb v trajanju niti ne polnih 40 minut ima ambiciozen začetek z »orientalsko« verzijo naslovne skladbe Yerbaguena, v kateri se flamenko in indijski elementi zamešajo v energičen splet, sklene pa se z njeno »okcidentalsko« rumba-flamenco verzijo v izvedbi samih Špancev. V vmesnih šestih skladbah se izmenjujeta čisti asketski flamenko Pepeta Habichuele z vpadi The Bollywood Strings. Intrigantna, izzivalna glasbena izkušnja, ki nas na trenutke pušča na čistini in ki jo je na koncu le malo premalo, da bi nas povsem prepričala, čeprav se ji po drugi strani v njeni že skoraj nespodobni privlačnosti kar ni mogoče upreti. Lep zvočni izlet v še ne raziskano!

Zoran Pistotnik