ANDRAŽ HRIBAR

Življenje je ...

Nika, 2001

Ko se je Andraž Hribar leta 1998 pojavil na odru Oriona z Ne jokat lubika, je bilo več kot jasno, da je slovenska popevkarska scena končno dobila nekoga, ki bo v poplavi vedno znova obujene nostalgije na zlata šestdeseta znal braniti barve mlajše generacije. Z bogatim besednim zakladom mu ni treba posegati po izumetničenih metaforah samo zato, da bi pričaral nabuhlo podobo nepoboljšljivega romantika, še manj pa po sodelovanju z izpetimi slovenskimi pisci besedil, ki se čedalje bolj ujemajo v pasti lastnih besednih rim in skovank. Inovativna je tudi interpretacija. Hribar nemara res nima posebnih glasovnih sposobnosti, je pa vsekakor nadarjen interpret. Nič čudnega, da je z Lubiko in s fantastično Pustila si naredil leta 1998 in 2000 vtis na slovenski popevki in z nič manj čudovito Življenje je ... na Emi 2001. Slednja mu je še dodatno okrepila krog privržencev, ki se razteza vse od starejše do mlajše generacije nekoliko zahtevnejših ljubiteljev popevk.

In zdaj Hribarjev drugi album. S prvo malo ploščo Ognjen obroč se je Hribar predstavil v pop rock različici, ki je marsikomu sedla šele po nekajkratnem poslušanju (in gledanju očitno po liniji najmanjšega odpora narejenega spota). Podobno tudi album. Z mešanico popa in lahkotnega rocka se Hribar žal oddaljuje od njemu veliko bolj na kožo pisanega šansona in izgublja nekaj tistega posebnega umetniškega žara. Album Življenje je ... je nemara res dober pop album in s tem tipičen izraz zrelega, v urbanem svetu živečega mladeniča, po drugi strani pa glede na njegove solistične popevkarske začetke predstavlja (pre)majhen del tistega, kar je Andraž v umetniškem smislu kot šolan, izkušen in intuitiven glasbenik sposoben ustvariti. Tako mu ceneni melodični refreni, kakršni se pojavijo na primer v Poletni avanturi ali pa v pesmi Prava, niso ravno v ponos, po drugi strani pa Ognjen obroč, Še vedno si mi všeč, Kadar si tu in Raje ti povem pomenijo pop presežek, ki si ga večina slovenskih pop izvajalcev lahko samo želi. No ja, glede na to, da gre za drugi album, lahko predpostavimo, da Hribar umetniški izraz šele išče. In hkrati tiho upamo, da bo v svoje iskanje v bodoče vložil malce več ambicij.

Marta Pirnar