Letnik: 2002 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Jure Potokar

FRANZ JACKSON AND THE SALTY DOGS

Yellow Fire

Delmark/Statera, 2001

Pri hlastanju po vedno novih in svežih stvareh včasih celo v glasbi pozabljamo, da njena kvaliteta in zanimivost ni nujno sorazmerna z njeno modernostjo ali datumom nastanka. Kljub temu tudi v glasbi obstajajo velike prelomnice. V jazzu je to gotovo prevlada bebopa in kasnejših stilov, ki so skoraj povsem izbrisali swing in dixieland. Glasbeniki, ki so to še igrali, so za javnost postali obupno zastareli in anahronistični. Čeprav so bili odrinjeni na rob, pa nekateri niso nikoli odnehali. Tudi zvestih poslušalcev jim ni nikoli zmanjkalo, dodatno spodbudo so jim nudili tudi občasni modni izbruhi navdušenja nad njihovo glasbo, ki so jih povzročili na primer filmi (Dober primer je film Želo (1973), ki je ponovno spravil v obtok ragtime in Scotta Joplina.)

Ta uvod se mi zdi primeren tudi za ploščo Yellow Fire, ki sta jo podpisala Franz Jackson in zasedba Salty Dogs. Glasba, ki jo izvajajo, je namreč »west coast style«, derivat dixielanda, ki se je razvil na zahodni obali ZDA. Toda če je to glasba s patino, še ne pomeni, da je dolgočasna. Prej nasprotno, zaradi živahnosti, humorja in iskrivih zvokov jo je pravi užitek poslušati. Toliko bolj, ker so glasbeniki, ki jo izvajajo, vsi po vrsti pravi mojstri na svojih glasbilih. V zasedbi Salty Dogs (nastala je leta 1947 na univerzi Purdue) izstopajo zlasti kornetist Lew Green, trombonist Tom Bartlett in klarinetist Kim Cusack.

Toda pravo odkritje je tenorski saksofonist Franz Jackson, ki je imel oktobra 2000, ko so ploščo Yellow Fire snemali, oseminosemdeset let! Tega namreč iz njegovega suverenega obvladanja glasbila, mogočnega zvoka in simpatičnega petja niti slučajno ni mogoče sklepati. Ravno nasprotno, Jackson, ki je začel igrati jazz, ko so naokoli še hodili njegovi utemeljitelji, je izvrsten glasbenik in je nastopal s celo vrsto legend – od Fletcherja Hendersona, Reda Allena, Fatsa Wallerja in Jimmija Noona do Caba Callowaya, Bennyja Carterja in Earla Hinesa. Pa sem jih naštel samo polovico. Razen tega je glasbo tudi študiral in dolgo delal kot aranžer.

Skupaj z dovolj udarnim izborom Jacksonovih avtorskih skladb (naslovno Yellow Fire je svoj čas posnel Earl Hines) in jazzovskih evergreenov (recimo Sweet Georgia Brown in St. Louis Blues) tako dobimo ploščo, ki je tako žlahten primerek svoje vrste, da jo je mogoče kar naprej poslušati.

Jure Potokar