KEITH JARRETT, GERRY PEACOCK, JACK DEJOHNETTE

Inside Out

ECM/Statera, 2001

Inside Out je za eno najbolj znanih sodobnih jazzovskih malih zasedb gotovo prelomna plošča, obenem pa tudi tista, okoli katere se (in se še bodo) vnemajo polemike. Trio je po dolgih letih, v katerih je izvajal izključno standarde (in posnel cel kup odličnih plošč), opustil »stare pesmi« in se vrnil k »svobodnemu igranju«. Kot pravi Jarrett, ga je vedno mikalo »preobračati stvari«, zato je pred evropsko turnejo leta 2000 sodelavcema predlagal, da bi opustili »format« oziroma samo zamisel, da bi uporabljali kakršenkoli »material«, če bi na tonski vaju ugotovili, da v neki dvorani pesmi »ne oživijo«. Kmalu zatem se jim je to (v londonskem Royal Festival Hallu 26. in 28. julija 2000) tudi res zgodilo.

Razen dodatka - izvedli so standard When I Fall In Love - ima torej plošča Inside Out »preobrnjen« koncept: vsa glasba je improvizirana, na plošči sta samo dva reza. Prvi zato, ker je trio na koncu začel igrati znano skladbo, pa z izvedbo niso bili zadovoljni, drugi pa zato, ker je skladba z več kot tridesetminutno dolžino presegala omejitve medija.

Kakšen je torej rezultat? Na to vprašanje je na splošno pravzaprav težko odgovoriti. Odgovor je odvisen od odnosa, ki ga ima poslušalec do »svobodnega muziciranja«, pa tudi od razpoloženja, v katerem je, ko začne poslušati. Če ga odsotnost forme moti, če o tem vseskozi premišljuje, če ima vnaprej izoblikovana stališča, mu Inside Out gotovo ne bo všeč. Če pa je pripravljen sodelovati, bo vse, kar na prvi pogled manjka, našel nekje v »notranjosti« glasbe, ki tako nenadoma dobi tudi »formo«. Vsaj tako nekako v spremni besedi pojasnjuje Jarrett - in zdi se, da v nekaterih delih tega koncerta tudi popolnoma deluje. Trio je namreč skupaj že toliko časa, da diha povsem usklajeno. Vendar so po drugi strani na plošči tudi deli, ki se zdijo plehki, nedomiselni in preveč disonantni. Dobrih sedemdeset minut popolne improvizacije je za izvajalce gotovo hud napor, toliko bolj, če tega običajno ne počnejo. In taka dolžina je naporna tudi za poslušanje doma. Pri takem »formatu« so gotovo v prednosti poslušalci v dvorani, kajti pri nastajanju glasbe neposredno sodelujejo, kar je izkušnja, ki jo je, sodeč po odzivu, londonsko občinstvo nadvse cenilo.

Kljub več odklonilnim oziroma zadržanim ocenam pa za Inside Out menim, da je izvrstna plošča, katere pomen in veličino bomo najbrž še nekaj časa odkrivali. Ne le zato, ker res zahteva zbrano poslušanje, ampak morebiti tudi zato, ker bo na daljši rok spremenila odnos glasbenikov in tudi poslušalcev do »svobodnega igranja«. To je namreč v zadnjih letih kar precej izgubilo vrednost celo pri nekoč zapriseženih improvizatorjih, kar za razvoj glasbe gotovo ni dobro. Vse preveč je namreč epigonov Jarrettovega slovitega tria, ki menijo, da je dovolj igrati znan material (standarde), ne da bi se sploh trudili razumeti, da je edino pomembno tisto, kar temu materialu dodaš. Ali v njihovem primeru odvzameš.

Jure Potokar