Letnik: 2002 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Mario Batelić

FEMI KUTI

Fight To Win

BarclayMCA/Multimedia, 2001

Afrobeat Fele Anikulapa Kutija je afriške idiome, funk in jazz sestavil v kompaktno zmes ter ustvaril vzor koreninske glasbe, ki se upira izkoreninjenju. Ni dvoma, da se njegov sin in naslednik Femi Kuti, ki je glasbeno pot začel v očetovi zasedbi, zelo dobro zaveda pečata in zapuščine, ki ju je zapustil. Teža bremena, da je nadaljevalec tako žmohtne in močne tradicije, kakršen je afrobeat, najbrž še bolj pritiska na Femija spričo dejstva, da – naj tako hoče ali ne – ustvarja v industriji s problematično, šovinistično oznako world music.

Če je Fela vzpostavil žanr in model, vzor uspešnega delovanja na glasbenem in političnem polju in je z glasbo prodrl do širokega kroga poslušalcev brez popularnoglasbene industrije, se mora Femi spopadati z razraščajočo miselnostjo in prebrisanostjo industrije world musica. Ta je kajpak nagnjena k temu, da avtorski izraz velikokrat popači z visoko produkcijo in z gostujočimi glasbeniki, ki naj bi oznanjali krepitev vezi med glasbeniki in nov duh globalne godbe. Pač ustrezno njenemu dojemanju všečnosti ali primernosti neke godbe za globalni trg.

Tako je prejšnji Femijev album Shoki Shoki doživel tudi precej neposrečeno dvojno remiksano različico. Vendar kaže, da je bila to le trenutna muha in da je Femijeva vizija neupogljiva, saj na novem, četrtem izdelku Fight To Win – čeprav smo priča sofisticirani produkciji in gostovanjem zvenečih imen hip hopa – brez težav ohranja prepoznavnost in neposrednost godbe.

Femi in njegova skupina Positive Force naslavljata poslušalstvo z neposrednimi socialnimi in političnimi gesli (na primer Fight To Win, Do Your Best ali Stop Aids), v skladbi Traitors of Africa pa omenja nigerijskega diktatorja Ibrahima Babangido. Zlasti je poučna pesem Alkebu-Lan. Ta izraz je namreč starodavno poimenovanje za to celino, Portugalci pa so izraz na osvajalskih pohodih spremenili v danes uporabljano ime Afrika. V plesno razgibani, napeti, skoraj himnični pesmi kliče Femi k opustitivi suženjskih imen (Alžirija, Nigerija, Slonokoščena obala – sama zavojevalska poimenovanja). Izstopa tudi počasna žalostinka '97, vznesena litanija, v kateri Femi popisuje to zanj tragično leto, ko so ga v le nekaj mesecih drug za drugim zapustili oče, najljubša nečakinja in sestra.

Le nekateri komadi kažejo na pretiravanje v produkciji, ko se je zaradi preštevilnih zvočnih slojev ali tudi neustrezne izbire gosta zadušila srčika samega afrobeata. Če si album zavrtimo brez teh neizrazitih komadov, dobimo kompaktno sliko sicer zvočno posodobljenega afrobeata, ki pa tako na glasbeni kot sporočilni ravni ohranja velik naboj. K temu so pripomogli tudi gostje: Mos Def v uvodnem komadu Do Your Best, Common (v Missing Link) ter Marky Mark iz Beastie Boys, ki je skrbel za klaviature in elektronske učinke. Edina zgrešena poteza se mi zdi angažma pevke Jaguar Wright v naslovni temi Fight To Win, ki zveni skorajda kot emtivijevski hip hop soul.

Mario Batelić