Letnik: 2002 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Jure Potokar

CHARLES LLOYD

Hyperion With Higgins

ECM/Statera, 2001

Charles Lloyd je gotovo eno od velikih imen jazzovske diskografije zadnjih nekaj let, njegova prejšnja plošča The Water Is Wide (ECM/Statera, 2000) pa se je že uvrstila med brezčasne mojstrovine, ki jih bo založba odlično prodajala tudi čez desetletja. Snemanje, ki je bilo decembra 1999, pa je dalo dovolj gradiva, da je lani izšla še ena plošča, ki jo je Lloyd posvetil prijatelju in sodelavcu, bobnarju Billyju Higginsu. To je tudi zadnja plošča, na kateri mojster tolkal navdušuje s prefinjenim občutkom za ritem in razpoloženje.

Čeprav je tudi na Hyperion with Higgins zasedba enaka kot na prejšnji plošči (kontrabasist Larry Grenadier, pianist Brad Mehldau in kitarist John Abercrombie), ki so jo sestavljale večinoma priredbe, ta izstopa zaradi izključno avtorskih skladb. Čeprav je nova plošča morda za malenkost manj lirična, si s prejšnjo gotovo deli splošno elegično vzdušje, ki ga le proti koncu zamenja hvalnica večnosti življenja.

Za tako ustvarjanje občutja si je Lloyd izbral zares izvrstne sodelavce, katerih skupni imenovalec sta liričnost in lahkotnost zvoka, toda posebej izstopajoč je gotovo spet Abercrombie, ki ga še nikoli nisem slišal igrati tako prepričljivo.

Toda nesporni duhovni in glasbeni vodja je tudi na tej plošči Lloyd, ki kot običajno navdušuje z izjemno lahkotnim zvokom svojega tenorja in v sklepni skladbi taragata), obenem pa je spet ustvaril nekaj izvrstnih skladb, recimo Secret Life of the Forbidden City in precej coltranovsko zvenečo Miss Jesseye, pa tudi suito Darkness on the Delta, medtem ko se v zadnjih dveh skladbah (Dervish on the Glory B in The Caravan Moves On) Lloyd tudi zvočno vse bolj obrača na vzhod, kjer ima že desetletja spiritualne korenine.

Hyperion with Higgins je veličastno slovo od velikega prijatelja, obenem pa hvalnica vsemu, kar še čaka. Ne samo Lloyda in njegovo zasedbo, ampak tudi vse, ki bomo njegovo ploščo še velikokrat poslušali.

Jure Potokar