Letnik: 2002 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

ISMAEL LO

Dabah

Mercury France/Universal, 2001

Senegalca Ismaela Loja v zadnjih letih nismo prav pogosto omenjali in še manj poslušali. Nenavadno, saj ima za seboj že kar obilen glasbeni opus in diskografijo, prav tako tudi spodoben sloves, porojen iz več kot desetletne prisotnosti na mednarodnem glasbenem prizorišču. A, kot kaže, je Lo preveč stavil na ameriške karte in po dveh, treh bolj bornih diskografskih poskusih poniknil neznano kam. Tudi danes ne razpolagamo s podatkom o tem, kaj se mu je zgodilo. Dejstvo pa je, da se je po pripravah, ki jih je bilo zaznati v zadnjih dveh letih z različnimi izdajami njegovih starih in »the best« posnetkov, zares vrnil na prizorišče z novim, zelo ambicioznim, v podrobnostih kar pretencioznim albumom.

Po tem, ko kar nekaj let ni dobil prave priložnosti in je nekako izginil iz aktualnega dogajanja, je Lo leta 1999 izdal album Tadien bone s podnaslovom »the best of«; naslov je verjetno predelana varianta naslova skladbe Tajabone, izdane leta 1993, ki jo album prav tako vsebuje. Lani pa sta izšla kar dva podobna »the best of« albuma: The Balladeer in še eden z naslovom Jammu Africa, ki pa ima podnaslov »1991–1996«, iz tega obdobja so tudi posnetki na njem, seveda tudi drugi njegov veliki hit Jammu Africa. Šele album Dabah je po vsem tem času njegov prvi zares aktualen diskografski izdelek. Ob tem pa je treba upoštevati dejstvo, da ne razpolagamo z informacijami, ali je v tem času naredil kaj v domovini, saj tam pač poteka vzporedna glasbena produkcija.

Dabah je njegov zadnji izdelek in takoj je mogoče ugotoviti, da se na njem ni bistveno oddaljil od pristopov, ki jih je prakticiral na albumih iz sredine devetdesetih let. Le da se tokrat v nekaj lahkotnejših skladbah spogleduje bolj s francosko kot z ameriško popularno glasbeno ikono. Podatki kaj hitro povedo, zakaj je tako. Lo se je očitno odrekel poskusom, da bi osvojil ameriško sceno, in se je vrnil nazaj k izhodiščem samostojne kariere. Zato so posnetki za Dabah v večini nastali v kultnem Studio 2000 v Dakarju, obdelani in dosneti pa so bili v nekem pariškem studiu. Sodelavci pri posameznih so bili zelo različni in različno številni, pa tudi sam je prispeval različne sposobnosti. V nekaterih samo poje, v drugih igra tudi akustično kitaro, v enem ali dveh celo klavir, predvsem pa se po novem sam tudi precej ukvarja s programiranjem elektronskih in sploh studijskih posegov v zvok in teksturo posameznih skladb. Sodelavce je izbiral med senegalskimi in francoskimi studijskimi glasbeniki, nekaj je po imenu znanih gostov. Med imeni, ki se pojavljajo v večini skladb, lahko omenimo tolkalca El Hadja Fayeja in Habiba N'Diayeja, pa basista Aliouneja Wadeja, morda še kitarista El Hadjija Malicka Dioufa ter spremljevalno pevko Cokie Demaia. Med gosti pa zagotovo Coco Mbassi, kamerunsko pevko, ki se prav v zadnjem letu s prvencem vzpenja na mednarodne »world music« lestvice, pa kongoleškega pevca Balouja Cantouja, Alžirca Bachirja in Laurenta Gueneauja, francoskega producenta, ki je zaslužen za produkcijo večine skladb na albumu, a tudi za nekatere studijske in elektronske manipulacije z zvokom. Skratka: ambiciozen pristop, bogata produkcija, »arti« pretenciozna oprema albuma (malo podatkov, veliko umetniških fotografij ipd.) – celota pa nas pušča z mešanimi občutki.

Zoran Pistotnik