MARTIAL SOLAL DODECABAND

Plays Ellington

Dreyfus/Intek, 2000

V poplavi plošč, ki so se tako ali drugače pridružile praznovanju stote obletnice rojstva velikana jazza Duka Ellingtona, je šel skoraj neopazno mimo izid Solalovega diska pri francoski založbi Dreyfus. Priznati je treba, da povsem neupravičeno, kajti gotovo gre za eno najboljših plošč, ki so izšle ob tej priložnosti, Martial Solal (letnik 1927) pa z njo znova dokazuje, da je ne le starosta evropske jazzovske scene, ampak da obenem še vedno sodi tudi med njene najbolj inovativne, drzne in nepredvidljive predstavnike.

Solalov recept za Ellingtona je na prvi pogled preprost. Vzel je nekaj njegovih najbolj znanih skladb (kot so Satin Dool, Caravan, In a Sentimental Mood, Take the 'A' Train in še nekatere, združene v sklepni venček), jih razstavil na prafaktorje, nato pa z neverjetno učinkovitimi aranžerskimi prijemi spet sestavil v nove celote, ki premorejo ravno dovolj drobcev temeljne melodije, da so prepoznavne, obenem pa presenečajo z domiselno uporabo posameznih glasbil in s svežino. Za izvedbo je uporabil svojo zdaj že kakšno desetletje staro dvanajstčlansko zasedbo (Dodecaband), in priznati je treba, da njegova domiselna uporaba pestrega izbora glasbil in glasbenikov tokrat skoraj zasenči tudi njegovo izjemno obvladanje klavirja.

Sam Solal pravi, »da je hotel z uporabo zelo znanih skladb pokazati, da je aranžerjevo delo pravzaprav skladateljska naloga«. To mu je tudi v celoti uspelo, morda še najbolj zato, ker v nasprotju z vrsto sijajnih in izstopajočih solistov Ellingtonovega orkestra v Dodecabandu razen Solala pravzaprav ni solistov, ampak samo vrsta odličnih, čeprav zame skoraj povsem neznanih francoskih glasbenikov, ki dobro vedo, kaj je kolektivna igra.

»Solalizirani« Ellington seveda ni tako melodičen in »enostaven« kot v izvirniku, včasih deluje celo cerebralno, vendar je zaradi uporabe značilnih ellingtonovskih prijemov vseskozi lahko prepoznaven in poslušljiv, tudi če po drugi strani včasih skoraj osuplja z zvočno drznostjo. A prav to je morebiti celo njegova največja odlika.

Jure Potokar