STEVE NOBLE/JOHN EDWARDS/ALEX WARD

False Face Society

Incus, 2001

Društvo zlomljenih, pervertiranih, zakrinkanih obrazov in neprepoznavnosti lahko zlahka zvedemo na tale trio in njihovo ploščo False Face Society. Prav vsi trije namreč dirkajo po kar se da različnih glasbenih obzorjih, čeprav je njihova prvinska ljubezen vedno improvizacija. Bobnar Steve Noble in basist John Edwards se rada udejanjata v ad hoc impro mineštrah, orkestralnih poizkusih kolektivnega improviziranja, sodobnem jazzu, neusmrajenem popu in rockerskem struženju. Tretji brezobličnež je Alex Ward, znan po tem, da je še v mlečnih časih pobiral prestižne nagrade ob interpretacijah del sodobne klasike. Kot vrhunskega klarinetista ga je širokodušnik Derek Bailey povabil k legendarni kliki, ki je vrsto let zabavno improvizirala v okviru festivala Company. Rodil se je vrhunski improvizator, ki je razširil svoj vokabular še s saksofoni in posnel dve izvrstni plošči, dva dueta, enega s Stevom Noblom in drugega z Baileyjem. Hkrati je skupaj s čudakom Switchem vodil zasedbo XIII Ghost, nekakšni Zornovski hardkoraški, hrupni masaker, kjer sta sodelovala tudi Bailey in večno mladi sonični otrok Thurston Moore.

Masaker je tu ključna beseda, kajti če še pomnite, tovariši, je Massacre tudi odlični trio Freda Fritha, Billa Laswella in Charlesa Haywarda, zasedbe, ki je v svobodno muziciranje vešče prenesla rockovske obrazce, jih pervertirala in ustvarila konstrukt, med pisuni poimenovan avant rock. V teh vodah moramo iskati tudi zvočnost desetih spontanih skladb False Face Society, debelih, iskrivih improvizacij, ki v stroge žanrske okvirje vnašajo duha nemira in svobode. Glasba ne zveni prav nič britansko, mikroskopsko in filigransko, pač pa je zvok poln, čisti agresiven akcioner, špehasta klobasa drsečih, trdih strunskih prijemov in tolkalske aritmije. Rošada Alexa Warda, ko zamenja pihala za električno kitaro, se izkaže za popoln uspeh. Čeprav na krilih praočeta impro kitare Baileyja, se zvočno Ward odmika od sindroma abstraktnega impro »plink plonkanja« in raje kar konkretno, na debelo drgne in struži po kitarskih strunah, prijema odpiljene riffe in celo včasih »uhvati ritam«. Njegovo igranje na trenutke prikliče v spomin vse tiste peklenske japonske psihedelične žičarje, na čelu z mrakobnim Keijiem Hainom. Širok diapazon kontrabasovskega ubiranja strun in novatorskih prijemov Johna Edwardsa, znanca s sosednjega odra, ki drgne z lokom strašljive, hrupne glissande, bopovsko podžiga ritem in iz instrumenta iztisne zadnjo zvočno kapljo, so hvalevredna spremljava. Inventivnost in iznajdljivost v reakcijah prekaljenih mojstrov spontanih zvočnih govoric je seveda na višku, naj blodijo po free jazzu, hrupno tečnarijo, se izgubljajo v vrtincu zvočnih miniatur ali podležejo mirni, atmosferični igri, ki temelji na krhkem zvenu in zvočnem toku in v kateri blesti predvsem Noble z uporabo cimbal in tolkal. Človek ob poslušanju tako skorajda dobi občutek, da je lomljenost zvoka v funkciji ritma, seveda krepko prepletenega in razbitega. Zato rokerski pohotni utrip in onaniranje z mitskimi kitarskimi soli kar pozabite, vabi vas vznesena, nažigajoča godba svobodnih utrinkov in trenutnih navdihov. www.incusrecords.force9.co.uk/

LukaZ