Letnik: 2002 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: BIGor

ONEIDA

Anthem Of The Moon

JagJaguwar, 2001

Lani se je pronicljiva glasbena revija Mojo odzvala na ponovni izid albuma Enemy Hogs newyorške skupine Oneida iz leta 1999 z uvrstitvijo tega albuma med albume meseca. Kmalu po tem namigu, da je New York spet vzgojil nekaj zanimivega, je sledil izid albuma Anthem Of The Moon, s katerim je Oneida presegla le opozorilo. Z njim je presegla časovno določljivost rocka, saj z lahkoto presega žanrsko določljivost in jo je nemogoče pripisati kakšnemu glasbenemu pojavu. Oneida meljejo zrna rockovske zakladnice in nam jih prinašajo v preobleki mehke psihedelije in trdega rockanja. Pred objavo tega četrtega albuma se je kvartet dekleta in treh fantov odločil, da postane glasbeno ustvarjanje njihova edina profesionalna obveznost. Brez tega koraka bi skupina s težavo naredila album, ki zbuja »hipurske« odklone. S prenosno studijsko tehniko se je preselila v skalnato kotanjo sredi širnih gozdov Nove Anglije in se v stiku z naravo in divjino predala nastajanju albuma, ki ga je dokončala v skoraj domačem studiu Tarquin. Anthem Of The Moon je magični album konfrontacije urbanega hrupa in divje tišine. Kriki sove in skalnati odmevi so zliti z gromkim bobnanjem in ostrimi kitarami, vse skupaj pa napeljuje v predajanje psihedeličnemu toku zapeljevanja. Energična Oneida presega vplive z združevanjem. Zaljubljenost v garažo šestdesetih let, v težo rockanja sedemdesetih let in opojnost psihedelije Pink Floyd in Can nonšalantno razbija z avantjazzovsko improvizacijo; nalepka retrorockerji ni primerna. Prej bi rekli, da imamo opravka z art rockom, a kaj, ko je bil tudi ta termin že tolikokrat eksploatiran, da se mu ne smemo povsem predati. V celoti pa se lahko predamo Oneidi, ki brez predvidljivih obrazcev kuje nekaj zelo žlahtnega in opojnega.

BIGor