PULP

We Love Life

Island Records/Multimedia, 2001

Kralj cenenega glamurja Jarvis Cocker tokrat fetiša ne najde več v rozastem čeveljcu, pač pa v življenju. Še en skok v bizarno patetiko ali prehod v zrelo obdobje? Kdo bi vedel. Po dolgih sedemnajstih letih, v katerih je Jarvis v očeh pop sveta veljal za enega največjih »luzerjev« v tako imenovanem Združenem kraljestvu, potem, v začetku devetdesetih, pa kar naenkrat za malega pop boga, se - kot kaže - njegove strasti počasi res umirjajo in prehajajo v introvertirano ložo, rezervirano samo za posvečene. Torej tiste, ki so se sposobni prebiti skozi mestoma zadušljive vrstice ekskluzivistične Cockerjeve poezije. Sam preboj skozi inovativne pesniške zidove kajpak razkriva isto bizarno patetiko, kakršne smo bili pri Pulp vajeni že od nekdaj. Le da je tokrat album namesto urbanemu (nočnemu) življenju skorajda v celoti posvečen življenju narave, in to narave v najširšem pomenu besede; najsi gre za ljubezen do dreves (The Trees), plevela (Weed in Weed II), ki pesniku služi kot simbol za vse socialne izmečke in outsiderje ter tudi za vse vrste rastlinja (tudi marihuane, jasno), ali pa za spretno opisovanje zadovoljevanja osnovnih človeških potreb (The Birds In Your Garden). Cocker preprosto ljubi naravo življenja z vsemi njenimi krivičnimi napakami vred. Mednje nedvomno uvršča tudi sebe. V tako spretnem in poglobljenem pesniškem razpoloženju kajpak zlahka prepoznamo vpliv Nicka Cava (gotovo ni naključje, da se je Jarvis znašel v Cavovem spotu za Fifteen Feet Of Pure White Snow), in to tako v pesniškem (na primer The Night That Minnie Timperley Died) kot glasbenem pomenu. Kajpak je bilo ob tako bogatem in poglobljenem pesniškem izrazju težko vztrajati na dokaj nezahtevnih melodijah in cenenih klaviaturah, kakršnih so se Pulp posluževali doslej. Igranje klaviaturistke Candide Doyle je na We Love Life potisnjeno v ozadje, glasbena podlaga tako postane veliko bolj »naravna«, zrela in manj nagajiva. Prav zaradi takšnega preobrata iz nekdanje poliestrske »camp« faze k »bombažni« organskosti We Love Life zveni zrelo, hkrati pa nadvse čarobno. Prav to pravljično vzdušje, ki ga je bilo zlahka zaznati že v videospotu za prvo malo ploščo The Trees, albumu daje popolnoma novo dimenzijo, ki jo imajo redke prvovrstne, vrhunske umetnine. Nizanje besed, ki rojevajo tako zavidljivo hudomušne verze, kot je na primer »your lover just traded you in for the very same model but a much more recent year«, je vsega spoštovanja vredno delo umetnika, ki sta ga, kot poje v I Love Life, »mami in oči obsodila na življenje«. Tako kot vse nas. Le da se nekateri, kot recimo Jarvis Cocker, tega še bolj kronično zavedajo. In o tem pišejo pesmi. Čista nekomercialna pop umetnost.

Marta Pirnar