ROY CAMPBELL PYRAMID TRIO

Ethnic Stew And Brew

Delmark/Statera, 2001

S tem albumom ni nobenih težav glede avtentičnosti. Čeprav že v naslovu – Ethnic Stew And Brew – nakazuje na mešanico tradicij, ostaja v principih, v konceptu in izpeljavi trdno zasidran v jazzu. Ta pa je, kajpak, ves čas (tudi) etnična glasba.

Glavni protagonist tegale odličnega muziciranja je trobentač Roy Campbell. Newyorčan s koreninami na Karibih na tretjem albumu s svojim triom Pyramid s prav neverjetno lahkoto uresničuje v naslovu zapisano načelo. Etnične elemente s Karibov, daljne Azije in iz Afrike namreč Campbell, avtor vseh skladb, jemlje kot iztočnico in tudi kot zadani cilj. Enako pomembna pa je zanj pot, ki jo mora trojica prehoditi od principa do cilja.

Trojico sestavljajo sami mojstri, poleg Campbella še kontrabasist William Parker, s katerim sodelujeta že dvajset let, prvič pa je v Pyramid Triu neutrudni, neuničljivi bobnar Hamid Drake. Četudi menim, da so primerjanja z zgodovinskimi, legendarnimi imeni včasih medvedja usluga glasbenikom, moram v najbolj pozitivnem pomenu pripomniti, da Pyramid Trio po zvočni napetosti, pristopu do materiala in pestrosti izvedbe spominja na The Art Ensemble Of Chicago.

Ethnic Stew And Brew je album, na katerem je vsak skladba zgodba zase, mala mojstrovina. Recimo Impressions of Yokohama, ki jo meditativno začne Parker na šakuhačiju, japonski leseni flavti, nadaljuje pa se s Parkerjevim razigranim, zapeljivim funkovskim groovom. Ali pa mojstrska Amadou Diallo, ki sklene album. Ta elegična epopeja o težavnosti sobivanja je posvečena istoimenskemu afriškemu priseljencu, ki so ga newyorški policisti brutalno ubili z enainštiridesetimi streli, misleč, da bo izvlekel pištolo, potem ko je segel po osebni izkaznici. Komad vpelje afriško ritualno ritmiziranje, v osrednjem delu pa se izvrstni Campbell izkaže kot obvladovalec tako liričnega kot skoraj freejazzovskega fraziranja. Skladbo in s tem tudi album učinkovito zaokrožijo s skupinskim stacatto igranjem enega tona, ki simbolizira strele. Jasno in kleno odigrana politična izjava, ki tudi brez besed potrjuje tezo, da je vsa glasba nujno politična. Omenimo še zapeljiv, plesni, funkovsko odebeljen bas v ravno tako politično opredeljeni skladbi Malcolm, Martin and Mandella, ki kot bi priklical duha samega velikana soulovskega funka Curtisa Mayfielda.

Največja kvaliteta te imenitne plošče se mi ne zdi v tem, da ruši meje in pregrade, realne, geografske ter tudi namišljene, žanrske. Ne, vrednost te zasedbe in te plošče je v tem, da je po mojem mnenju dosegla redko slišano raven, ki jo lahko opredelimo s številnimi nasprotujočimi si dvojicami. Tale glasba je namreč hkrati konkretna in abstraktna, zemeljska in zračna, plesna in razmišljujoča, tradicionalna in raziskujoča. Je obenem lahkotna in enostavna (melodije kar kličejo k požvižgavanju!), a zahtevna, na trenutke celo hermetična, vseskozi pa zelo strukturirana in premišljena.

Redek biser med ne le jazzovskimi albumi, popolno zlitje vseh sodelujočih, pač v skladu z naslovom, ki sugerira sočno enolončnico in zvarek. Potopitev vanjo ponuja ne le idealno zadostitev potrebe po sveži in žmohtni godbi, pač pa malone transcedentalno izkušnjo.

Mario Batelić